Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Že v uvodnem zapisu zimskega ciklusa izvidnic moram najprej izraziti svoje veliko presenečenje in ogorčenje hkrati. Zares ne vem, ali v tej državi nihče nič ne bere, nihče noče nič razumeti ali celo namerno ignorira vse tisto, kar smo opozarjali v komentarjih tako poletnih kot zimskih izvidnic. Najmanj tri stvari se ponavljajo že vsa leta. To so slabe, neprevedene (občinske in še kakšne) spletne strani, neznanje drugih jezikov, na primer v turističnih informacijskih centrih, prodajalnah s spominki in še kje, ter odprtost turističnih informacijskih centrov. Vse te tri stvari so udarile kot strela z jasnega tokrat že v prvi izvidnici. Seveda je bilo še več drugih pomanjkljivosti v Svetem Juriju ob Ščavnici, ki so povzročile, da se je poljska izvidnica s prijateljem odločila za obisk dveh drugih krajev (Lendava in Moravske Toplice), ki sploh nista bila načrtovana za prvo zimsko izvidnico. Tudi sicer zelo pritrjujem poljski izvidnici in njenemu mnenju o slabem javnem prevozu v Sloveniji in slabih turističnih spletnih straneh. To dokazuje tudi primer, ko se za Sveti Jurij ob Ščavnici na spletu najprej pokaže sedem zadetkov hotelov v odlično urejenem avstrijskem Bad Radkersburgu, šele nato sledijo »gumarske« Moravske Toplice. Tudi to bi človek še prenesel, a kaj, ko je krajevna cerkev, po patronu katere nosi kraj svoje ime, ob obisku zaprta, podobno tudi vetrni mlin na Stari Gori, ki mu je pred leti Pošta Slovenije namenila celo motiv na poštni znamki. V Republiki Sloveniji se je treba o vsem »predhodno dogovoriti«! Tu pa smo enakopravni z velikimi atrakcijami sveta, svetovnimi zakladnicami in podobnim, kjer je potreben poseben dogovor za obisk. Verjetno bi se morala izvidnica dogovoriti tudi za obisk Negovskega jezera s turističnimi ljubitelji, verjetno tudi z ribiči in še kom, ki uveljavlja svojo voljo in dejavnosti ob rekah in jezerih. Pa kaj bi sploh iskali jezera v tem letnem času, ko ni več kopalne sezone. Tudi jezero ima svoj počitek, zimsko spanje, kaj sploh hočejo ti turisti od njega? Zares škoda, da ni bilo nikogar, ki bi naša turista usmeril na primer v Oljarno Kocbek, v vinorodna Ženik in Sovjak, k izjemnima spomenikoma, postavljenima ob prometnih nezgodah, na turistično kmetijo, na negovski grad (pa čeprav je v drugi občini) in še kam. Dva dni za Slovenske gorice je premalo, če jih seveda poznaš in jih znaš turistu ponuditi. Tako izvidnici in prijatelju ni preostalo drugega, kot da sta se podala nekoliko dlje do Lendave. Kljub urejenosti kraja in drugih pozitivnih zadevah je bil tudi tukaj TIC ob sobotah odprt le do 11. ure, ob nedeljah pa zaprt. Očitno je turistov več med delovniki kot ob vikendih? In tudi v Lendavi se je ponovila zgodba z neznanjem angleščine. Razumem, da tukaj prevladuje madžarščina, težko pa razumem, da je neznanje angleščine prisotno na gradu. To moje nerazumevanje je podobno tudi glede kopalnega časa v Moravskih Toplicah, ki se zaključi ob 20. uri. Jasno: še TV-dnevnik, reklame in potem spat! Kaj bi se namakali v topli vodi po 20. uri? Verjetno ni računa za plačilo reševalca ali kopališkega mojstra, tudi bazen si mora odpočiti, sicer lahko protestira bazenski sindikat… Torej, če po 20. uri ni več možno kopanje v bazenu, bi se morda podali v trgovino s spominki. Ta je nekaj posebnega, saj prodajno osebje komunicira s tujimi gosti s skomiganjem z rameni in ne v angleščini. Še dobro, da sta imela izvidnica in njen prijatelj le nekaj dobrih vtisov vsaj na področju kulinarike. V Lendavi sicer po imenu in ponudbi v zelo značilno prekmurski »Bella Venezia« (piscu je sicer znana zgodba te restavracije, ki argumentira ime in ponudbo), v Moravskih Toplicah pa v lokalni gostilni Marič, kjer sta se navdušila nad dödöli ali krompirjevimi žganci in gibanico. V obeh lokalih sta poudarjeno pohvalila postrežbo, kar je zelo pohvalno in pogosto izjemno. V teh dneh sem odgovarjal na neko anonimno turistično anketo o ciljnih turističnih trgih naše države. Ko sem prebral zapis o prvi zimski izvidnici v Sveti Jurij ob Ščavnici, Lendavo in Moravske Toplice, se mi je ponovno potrdilo prepričanje, da nas čaka zares še veliko dela. Pa ne pozabite niti na milo v kopalnici. Po delu si je treba roke umiti!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Občine, ki imajo resen namen ukvarjati se s turizmom, bi morale poskrbeti za osnovno higieno. Beri: spletno stran vsaj v angleščini, odprt TIC ob vikendih – in to ob spodobnih urah – ter osnovno znanje tujega jezika turističnih uslužbencev. Sploh tistih, ki prodajajo spominke. Nezaslišana je namreč njihova nonšalantna nezainteresiranost. Predhodno dogovarjanje glede ogleda znamenitosti je preživeto. Sama bi redko poklicala vnaprej za najavo svojega obiska. To je togo, predvsem pa izgubljamo dragocen čas potovanja. Prav tako težko odpustim manko mila v kopalnici hotela, ne razumem pa niti kratkega večernega termina kopanja v Moravskih Toplicah. To ubija spontanost, hkrati pa goste postavlja v neprijeten položaj, kaj početi v zgodnjih večernih urah, ko je na ulicah tako in tako turistično mrtvilo. Pod črto: občinam manjka osnovni načrt, kaj želijo narediti s turizmom in kakšne zgodbe ponuditi gostom. Manjka jim vera v to, da je lahko turizem resna gospodarska panoga, ki celo prinaša dobiček. Ko bodo v Lendavi in Svetem Juriju ob Ščavnici to zares verjeli, potem se lahko pogovarjamo o resnem turizmu. Vse drugo je farsa.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
No, prav. Ne moremo reči, da turistični spletni nastop destinacije ne obstaja. Tudi ne, da se nekdo ni potrudil. Ker se vsebine pojavljajo tako na občinski kot na spletni strani turističnega društva. Toda, tudi ne moremo reči, da občina Sveti Jurij ob Ščavnici nima veliko turističnega potenciala; če bi sklepali iz vseh predstavitev, bi namreč uporabniki dobili tak občutek. Zanimivo je, da so pri predstavitvi uporabljeni določeni napredni elementi komuniciranja, a izpadejo precej stihijsko, saj po drugi strani rešitve niso dovolj vsebinsko podprte. V destinaciji, kjer imajo med ponudbo tudi besedo Radenci, bi morali turizem na spletu obravnavati veliko bolj ambiciozno. Ne moremo biti zadovoljni s to ravnjo. Če hočemo ali nočemo, moramo svojo prisotnost prilagoditi uporabnikom ali pa se posloviti od konkurenčnosti na spletu. Končna ocena? Kot že večkrat, skromnost je lepa čednost, a naj ne zavira turističnega razvoja. Spletna prisotnost sama po sebi je namreč v srčiki tega.
Vito Avguštin, Dnevnik
Zagotovo bo veliko napisanega v zvezi z vnaprejšnjim naročanjem, predhodnim napovedovanjem obiska ali klicanjem telefonske številke, ki je napisana na listku, ki je pripet na zaklenjena vrata. Mogoče se to celo komu zdi posrečena in praktična pogruntavščina, v resnici pa je to izjemno slaba popotnica turističnim hotenjem in željam. Gre pač za odločitev, ali se bomo šli turizem ali pa ne. Vmesne odločitve ni. Če želijo nekje zgraditi železarno, ker imajo železovo rudo, potem to ni šala. Dela se lotijo resno. Ne morejo si privoščiti, da bi nekaj dni rudo kopali, potem pa nekaj dni ne. Če pa nekje želijo več obiskovalcev, gostov, popotnikov, raziskovalcev, ker imajo kaj pokazati, s tem pa naj bi dobili več denarja in nove zaposlitve, se jih preveč obnaša, kot da je to zgolj šala. Nekaj dni bi bili resni, nekaj dni pa bi malo zaprli »štacuno« in se spočili.
Ne zgolj za Sveti Jurij ob Ščavnici, tudi sicer se mi zdi pomembna izkušnja, ko je gostja iz Poljske »poguglala« prenočišča, pa je bil rezultat: najprej hoteli v sicer bližnji, a sosednji Avstriji, nato pa Moravske Toplice. In kje je Sveti Jurij ob Ščavnici, kje so hostli, hoteli, zasebne sobe, turistične kmetije, apartmaji v tem kraju ali pa tisti, ki so od njega oddaljeni pet ali deset kilometrov?
