Kaj meni o Sloveniji? Na prvem mestu, da je v resnici majhna država. Da je pravzaprav vse na dosegu roke: planine, morje, mesta... Razdalje so tu, v primerjavi s Poljsko, res majhne. Pa še nekaj je: čeprav povprečen Slovenec misli, da je Ljubljana veliko mesto, je to v resnici prijetno majhno mesto, saj v njem prebivalci živijo dokaj umirjeno, brez velemestnega stresa in stalnega hitenja.
Na pot se je Iga odpravila s prijateljem s fakultete, ki je v Ljubljani tudi v okviru programa Erasmus, odpeljala pa sta se z osebnim avtomobilom, saj sta ugotovila, da bi z javnim prevozom izgubila veliko preveč časa. »Železniške povezave in avtobusni promet v Sloveniji... Pozanimala sva se, vendar bi porabila vsaj še dvakrat več časa, da bi prispela na cilj,« je povedala Iga, ki ni bila prav navdušena tudi nad raziskavo spletnih strani. »Sveti Jurij ob Ščavnici ima spletno stran zgolj v slovenskem jeziku. Videla sem sicer, da je bil na prvi strani tudi napis 'turizem', vendar spet vse le v slovenščini.«
Spletna stran le v slovenskem jeziku
Če v booking.com vpišeš Sv. Jurij ob Ščavnici in iščeš prenočišče, se najprej pokaže sedem zadetkov, hotelov v Radgoni na avstrijski strani oziroma v Bad Radkersburgu, nato pa sledijo hoteli v Moravskih Toplicah. Mogoče sta prav zato rezervirala apartma v hotelu Perunika v Moravskih Toplicah.
Iga je povedala, da je bila pot tekoča, do Svetega Jurija je bilo dokaj enostavno priti, tudi zaradi oznak. Ampak kaj naj bi v Svetem Juriju ob Ščavnici počela? Cerkev je bila zaprta, zato sta se odpravila najprej do mlina na veter na Stari gori – to posebnost, znamenitost, sta namreč opazila na slovenskih spletnih straneh Svetega Jurija. Poleg mlina je bila le prodajalna vstopnic, vendar je bil na vratih listek. »Če sem prav razumela,« je povedala Iga, »je na listku pisalo, da se je treba predhodno dogovoriti za obisk. Na vratih je bila tudi telefonska številka. Ne vem, najbrž bi se morala en dan prej pripeljati do mlina, si zapisati številko, se odpeljati nazaj domov, od tam poklicati in povedati, da bi si rada ogledala mlin, in se potem naslednji dan spet pripeljati do mlina, ki bi si ga, potem ko bi kupila vstopnico, lahko ogledala.«
Nihče ne zna angleško pa še vse je zaprto
Ker ni bilo pri mlinu nič, sta se odpeljala še do bližnjega Negovskega jezera, vendar je bilo tudi tam vse zaprto. Pa še do tja sta komaj prišla: »Na tem območju je vse polno lokalnih cest in kaj hitro se lahko izgubiš. Na teh lokalnih cestah oznake, ki vodijo do posameznih znamenitosti, namreč niso tako pogoste in do jezera sva prišla bolj po sreči kot ne,« je z nasmeškom pojasnila Iga in se v pripovedi spet vrnila k Svetemu Juriju ob Ščavnici. »V samem kraju je bil poleg trgovine odprt le bife, vendar možakarji, ki so se tam greli, kajti bil je prvi bolj mrzel dan letošnje bližajoče se zime, niso znali angleško. Kakšno besedo več sem iz pogovora razbrala, ko sem spraševala v poljščini, in odpeljala sva se v Lendavo.«
Najprej sta namreč nameravala na kratek obisk na Madžarsko, vendar ju je Lendava tako pozitivno presenetila, da sta tam ostala kar precej časa. No, začetek ni bil prav obetaven – ko sta končno našla turistični informacijski center, sta na žalost ugotovila, da je zaprt. Odpiralni čas je namreč ob koncih tedna takšen: ob sobotah je odprto do 11. ure dopoldne, ob nedeljah pa je zaprto.
Navdušenje nad muzejem v lendavskem gradu
V Lendavi sta se sprehodila po lepih, čistih in zanimivih ulicah in Iga kar ni mogla najti dovolj pohvalnih besed za koncertno dvorano, lepo novo in precej veliko poslopje. »Prav želim si priti kot obiskovalka v to dvorano, ko bo tam kakšen koncert. Kar predstavljam si, kako fenomenalno bo. Ja, enkrat bom zagotovo prišla prav zaradi tega v Lendavo,« je bila odločna Iga. S sopotnikom se je nato odpravila na grad, ki kraljuje nad mestecem. Spet sta se naša izvidnika soočila z zagato pri sporazumevanju – prodajalka vstopnic na gradu namreč ni znala angleško. Po Iginih besedah je bila zelo prijazna, takoj jima je dala vstopnico s popustom za študente, vendar v prav veliko pomoč pri ogledu razstavnih prostorov seveda ni bila. Sicer pa se jima je zdel grajski muzej nadvse zanimiv, še posebno uvodni filmček, ki sta si ga ogledala naša tuja izvidnika. Mogoče ju je motila spet drobna brezbrižnost do neslovenskih obiskovalcev: »Nekaj podpisov v angleščini, pa tudi nemščini in madžarščini sva videla, tudi večja tabla s kratkimi pojasnili v slovenščini in nekaj tujih jezikih je bila, sicer pa nisem vedno vedela, kaj predstavljajo razstavljeni predmeti.«
Na kosilo sta šla v gostilno, imenovano Bella Venezia. Naročila sta pico, od drugih jedi pa je bila le še pečena račka v sočni omaki in poudarila sta, da je bilo vse zelo okusno. Nasploh sta pohvalila natakarje, ki so jima po prihodu takoj ponudili aperitiv. Tudi tu angleščina ni bila prav tekoča, sta pa Poljaka opazila, da vsi natakarji zelo dobro obvladajo tako madžarsko kot italijansko, saj so bili v gostilni tudi gostje iz Madžarske in Italije. Na koncu sta naročila še porcijo sladoleda in ni jima bilo žal, saj ne pomnita, kdaj sta se sladkala s tako dobrim sladoledom. »No, na koncu sva dobila še člansko izkaznico,« se je nasmejala Iga, »kar pomeni, da morava le še osemkrat tja na kosilo, pa bova dobila eno zastonj.«
Zakaj ni kopanja po 20. uri?
Iga in njen sopotnik na izletu sta spala v hotelu Perunika. To je manjši apartmajski hotel, receptor je bil, ko je bilo treba, hkrati tudi natakar, sicer pa je bilo vse v redu in zelo korektno. Kot sta povedala, ne moreta reči ničesar slabega. Hotel je bil čist, urejen, glede na to, kar je ponujal, je bila tudi cena ugodna. Mogoče bi veljalo omeniti le dejstvo, je dodala Iga, da v kopalnici ni bilo mila, kar je nekoliko nenavadno, saj ko se pripelješ po relativno dolgi vožnji v hotel, niti ne pomisliš, da v kopalnici ne bi bilo mila.
Pa še nekaj jo je motilo – z najetjem apartmaja dobi vsak gost ugodnosti v bazenih in savnah Moravskih Toplic. Bila sta prepričana, ko sta se nekaj po sedmi uri zvečer odpravila proti spa centru oziroma velnesu, da bosta lahko še nekaj časa uživala, vendar ju je presenetil napis, da je možno kopanje le do 20. ure. Škoda, pa tako sta se veselila sprostitve v termalnem kopališču.
Naslednji dan sta najprej nadoknadila »zamujeno« in se naplavala, še posebno so ju navdušile vseh vrst savne. Takoj sta ugotovila, da so Moravske Toplice zelo lepe, pravi kraj za razvajanje in uživanje, pa tudi cene so bile – glede na to, kaj Moravske Toplice ponujajo – primerne. Poleg tega so jima ponudili v bazenskem kompleksu tudi čaj, za obiskovalce je bilo na razpolago sadje...
Po vodnih radostih sta naša izvidnika iz Poljske smuknila še v bližnjo prodajalno spominkov, vendar tudi tu, na njuno veliko presenečenje, prodajalka ni razumela angleško in je na vsako njuno vprašanje – hotela sta namreč kupiti tipičen izdelek, značilen za to območje – le skomigala z rameni.
Dödöle in prekmurska gibanica
Med redkimi, ki so znali angleško, je bil receptor v hotelu Terme 3000, ki jima je med drugim priporočil kosilo v domači gostilni Marič. Iga je potrdila, da je bil njegov nasvet pravi, saj je bilo vse, kar sta doživela v tej gostilni, izvrstno. Predvsem si je zapomnila zelo prijazne natakarje, ki so ju pozdravili takoj, ko sta vstopila, in ki so jima predlagali nekatere značilne lokalne jedi. V spomin se ji je vtisnila tudi značilna jed dödöle in na koncu še gibanica, ki ji je bila še posebej všeč. »Natakarji so vsake toliko časa prišli do mize in naju vprašali, ali še kaj potrebujeva in ali je vse v redu. Res prijazno.«
Na koncu je Iga sklenila, da je bil v celoti zelo lep izlet, predvsem izlet v lepe in prijazne kraje, ki imajo veliko pokazati, pa tega ne naredijo. Nerazumljivo se ji namreč zdi, da imajo zanimivosti, ki vabijo obiskovalce, zaprte. Tudi možnost, da se dan prej napoveš, se ji ne zdi prav posrečena. Nikakor pa ne more razumeti, kako je lahko turistični urad, kraj, ki naj bi dajal obiskovalcem dodatne informacije, zaprt takrat, ko obiskovalci pridejo. »Ta del Slovenije ima velike možnosti, da se razvije v izjemno turistično območje, vendar se morajo poleg prijaznosti začeti tudi truditi: učenje tujih jezikov, ponudba jahanja konjev in podobno.«
