Čeprav sem tu, se izogibam zeleni barvi (smeh). Šalim se. Všeč mi je utrip mesta. Vedno se kaj dogaja, ne glede na uro in letni čas. V Ljubljani občutiš mesto, medtem ko si v Mariboru lahko v središču tudi skoraj sam. Ali mi je bolj všeč v Ljubljani? To pa ne.
Pa vendarle je Maribor večji in živahnejši od drugih prizorišč tekem svetovnega pokala.Smučarska središča povečini poznam le iz časov, ko so tekme svetovnega pokala. Ko prispemo do prizorišč, ta živijo. Podobno kot v Mariboru, ko je v času svetovnega pokala zelo živahno in zanimivo. Sicer pa ni ravno tako.
O Ilki Štuhec je bilo v preteklosti že toliko govora in ugibanj, da se zdi, da ste stari precej več kot 25 let. Se tudi vi tako počutite?Počutim se abrahamsko (smeh). Spet se malo šalim. Strinjam se z vami, da sem v življenju že marsikaj doživela. Ko sem imela že kmalu v svoji karieri težave s poškodbami, sem se veliko naučila o ljudeh okoli sebe. Športniki smo verjetno zrelejši od svojih vrstnikov. Moramo biti bolj disciplinirani, imamo natančno določene cilje... Ko sem prejšnji mesec gledala veleslalomsko tekmo v Söldnu in videla, da je bila najstarejša smučarka na zmagovalnih stopničkah stara 26 let, sem se vprašala, ali sem tudi sama že med starejšimi tekmovalkami.
Izkušnje vam bodo gotovo pomagale v hitrih disciplinah, predvsem pri drsenju, mar ne?Nedvomno. Čeprav se je tekmovalni program v tej sezoni nekoliko spremenil, sem z izjemo Andore smučala že na vseh smukih. Terene poznam, vem, kaj pričakovati, proge imam v glavi. To so dejstva, ki pomagajo.
S kakšnimi obeti ste odpotovali v ZDA?Po zadnjih treningih v Pitztalu sem optimistična. Izkoristila sem fenomenalne pogoje za trening. Počutim se dobro. Tudi bronhitis sem uspešno prebolela. Imam torej razlog za optimizem.
Kakšni so vaši cilji v tej sezoni?Visoki. Toda o številkah ne bom govorila. Še nikoli nisem in tega se bom držala. Sem umirjena in pripravljena, da tekmujem zares in pri tem zablestim.
Lahko glede na optimistične besede potrdite, da ste na začetku sezone pripravljeni najbolje v karieri?Lahko.
Na veleslalomskem uvodu v Söldnu so bile na startu štiri Slovenke. Vi ste izgubili notranje kvalifikacije z Marušo Ferk, ki se je vrnila po poškodbi. Obet pred sezono torej ni bil tako optimističen.Tedaj sem imela precej rezerve. Nisem bila v najboljšem stanju. Na eni strani zaradi dvotedenske bolezni, na drugi pa sem imela preveč časa za razmišljanje o drugih stvareh. Poleg tega smo že spomladi, ko smo oblikovali načrt, vedeli, da Sölden ne bo vrhunec sezone. V tej sezoni bom predvsem osredotočena na obe hitri disciplini ter kombinacijo. Skušala bom napredovati tudi v veleslalomu.
Sezona bo minila brez velikega tekmovanja. Bo zaradi tega kaj manj stresna?Vsako tekmo jemljem kot zelo pomembno, med njimi ne delam razlik. Je pa dejstvo, da sta na prvenstvih drugačno ozračje in večji pritisk. Ne glede na to, ali je sezona mrtva ali ne, se moraš na vsaki tekmi izkazati. Ob koncu sezone se bo v vsakem primeru podelil veliki kristalni globus.
Pojasnite dilemo. Ste se na sezono pripravljali samostojno ali v sklopu slovenske reprezentance?Proti koncu lanske sezone sem si morala pripraviti plan B, saj mi reprezentančni program ni omogočal dobrih priprav na sezono. Že spomladi sem trdo trenirala v lastni režiji ter izkoristila odlične pogoje v bližini. Ko je bil načrt ekipe postavljen, se nismo ozirali na reprezentančni načrt. Sami smo odpotovali v Čile. Z reprezentanco smo se prvič dobili pred prvo tekmo v Söldnu, na treningu v Pitztalu.
Koliko članov šteje vaša ekipa?Je tričlanska, v njej smo mama (Darja Črnko, op. p.) in jaz ter trener Grega Koštomaj, ki mi pomaga tudi pri kondicijski vadbi, mami pa je na voljo pri servisu smuči. Grega je zelo zagrizen, odlično smo se ujeli. Poleg njiju imam doma svojega kondicijskega trenerja, psihologa in fizioterapevtko. Torej vso pomoč, ki jo športnik potrebuje.
Vaša zgodba me spominja na prvo samostojno sezono Tine Maze, ki je šla v boj z Andreo Massijem in serviserjem Andrejem Perovškom ob sebi. Tudi vas?Ne vem, kakšno zasedbo je imela Tina. Poznam pa svojo zgodbo. Pri meni ne gre za to, da bi imela preveč denarja. Nisem imela druge izbire, saj za hitre discipline v slovenski reprezentanci do sredine junija ni bilo pripravljenega programa treninga. Če želim na svoji poti narediti korak naprej, moram trenirati več in bolje. Če bi tri mesece čakala na treninge in gledala v zrak, ne bi bilo dobro. Žal si moram za zdaj pomagati sama. Smučarska zveza mi še ni, a potekajo pogovori o prihodnosti.
Andrea Massi je v Söldnu izjavil, da je problem slovenske smučarije Ilka Štuhec. Pravi, da enkrat smučate sami, enkrat z ekipo, kar ni dobro. Kakšen je vaš pogled na to?Resnično vam povem, da med sezono ne spremljam preveč medijev, saj bi mi vse skupaj jemalo preveč energije. Massijeve besede sem slišala. Lahko rečem le, da tekmujem za Slovenijo. Kot vse druge smučarke se borim za svojo državo. In če želim na svoji poti narediti kaj dodatnega in boljšega, ne vem, zakaj bi bil to problem.
Imate okvirni proračun, koliko vas bo stala alpska smučarska sezona 2015/16?Kako jo bom pokrila, ne vem. Nimam pojma, kolikšni bodo skupni zneski. S temi stvarmi se ukvarjajo drugi. Lahko pa povem, da je samostojna pot izredno utrujajoča. Gledaš na vsak evro. Koliko bodo stali apartma, vozovnice, hrana... Stroški se kopičijo, hkrati pa ne veš, kako jim boš kos. Posledično se vznemirjaš. Narediti moraš vse, da o teh stvareh ne razmišljaš, saj te lahko sesujejo.
Kakšna »injekcija« bi bila za vas najboljša?Gotovo rezultatska. Najbolj pa potrebujem trezno glavo. Čim bolj se moram osredotočati na tekme. Zato se veliko posvečam psihološki pripravi in nekaterim drugim alternativnim oblikam. Natanko se zavedam, zakaj sploh smučam. Ker imam ta šport rada, ker lahko nekaj dosežem, ker imam še rezerve. Posledično sem pomirjena.
Ste šli po lanski sezoni znova na kakšen artroskopski poseg v kolenu?Nisem. Za zdaj je vse super. Koleno je zelo dobro. Sicer me po maksimalnih obremenitvah kakšen dan ali dva boli. S temi bolečinami lahko treniram, kar je najpomembnejše. Šla sem na pregled z magnetno resonanco, ki je pokazala, da je s kolenom vse v redu.
Morda veste, kolikokrat ste že bili na pregledu z magnetno resonanco?Uf, tega pa res več ne štejem. V večini primerov imam srečo, da imam takšna poznanstva, da na tovrstne preglede ne čakam dolgo. Žal v Sloveniji ni celostne ustanove, ki bi vrhunskim športnikom omogočila oskrbo.
