Potem ko so se to jesen zapleti z zemljišči v okolici Srednje šole Jesenice po mnogo letih končali, so bili v vodstvu šole in na občini prepričani, da bo stavba iz leta 1938 dočakala temeljito prenovo. Neurejeno lastništvo zemljišč je namreč predstavljalo še zadnjo oviro za prenovo šole. Mnogi so se tako že veselili, da bo pouk ob deževnih dnevih potekal nemoteno in ne več v znamenju podstavljanja veder zaradi puščajoče strehe. »Ko zakrpamo eno luknjo, voda najde pot skozi drugo,« pravi ravnateljica Andreja Vehar Jerman. Po obnovi bi šola na leto prihranila kar dobrih 54 odstotkov stroškov za električno energijo in ogrevanje.
Brez kuhinje, predavalnice in požarnih stopnic
Kot so nam povedali na ministrstvu za izobraževanje, je »investicija v dozidavo in obnovo šole ena od prioritetnih nalog, a zaradi krčenja proračunskih sredstev ni vključena v predlog proračuna za prihodnji dve leti«. Ministrstvo je, ker je lastnik stavbe država, pristojno za financiranje njene obnove. Ker se zaposleni na ministrstvu zavedajo nujnosti energetske sanacije šole, si bodo prizadevali zanjo pridobiti evropska sredstva.
Srednjo šolo Jesenice obiskuje okoli 660 dijakov, v njej dela 79 zaposlenih. Kuhinje v šoli ni, zato ponudnik prehrane tople obroke pripelje, jedilnica pa je premajhna za vse hkrati. »Medtem ko sendvič lahko poješ tudi na stopnišču, je to s špageti nemogoče,« opisuje ravnateljica. Šola prav tako nima sodobnih delavnic, ustreznih specializiranih učilnic, predavalnice, prostora za druženje znotraj šole in v njeni okolici. Tudi požarne stopnice bi na stavbi zaman iskali, dijaki invalidi pa so brez dvigala obsojeni na pouk v pritličju.
Šole niso le stavbe, v katerih poteka pouk
»Šolo smo kljub temu naredili prijetno,« poudarja Vehar-Jermanova. »Ob pogovoru z dijaki in njihovimi starši pogosto slišim pripombe o zunanjosti, sploh od tistih, ki prihajajo od drugod, Jeseničani pa smo je morda že navajeni. A tudi drugi priznajo, da jih sčasoma to ne moti več toliko.« Da je to res, se je izkazalo tudi na nedavnem dogodku Vrtiljak poklicev, ki so ga gostili prav v tej šoli.
»Učence zanima predvsem, kakšno je vzdušje v šoli. Sprašujejo, kakšni so profesorji in kako se dijaki razumemo med seboj,« poudarja dijak 3. letnika jeseniške zdravstvene šole Amir Halilagič. Skupaj s sošolko Elvedino Hasanič poudarjata, da je razpoloženje v šoli ne glede na njeno dotrajanost zelo dobro. Tudi devetošolke iz OŠ Toneta Čufarja z Jesenic Janja, Ivana, Irma, Maja in Edina so poudarile, da pri odločanju o vpisu v srednjo šolo v prvi vrsti upoštevajo svoje interese in razmišljajo o tem, ali se bodo z izbrano šolo lahko zaposlile, medtem ko zunanjost šole zagotovo ni odločilna.
»Šole niso le stavbe, v katerih poteka pouk. Tudi od njihovega stanja, opremljenosti, videza in lege je odvisno, kakšen človek bo postal učenec ali dijak, ki je gulil njihove klopi,« pa opozarja arhitekt Janez Urbanc. »Šolske stavbe so bile vedno odraz družbene realnosti. Pri nas se v šolstvu vse konča z učbeniki, papirnimi kurikulumi in ocenjevanjem. O materialnih stvareh, ki so prav tako pomembne in imajo velik vpliv na učence in učitelje, nihče ne govori,« je ob tem še ogorčen Urbanc.
