Dobro se spomnim tistih časov komunizma in socializma, ko so bile glavne tarče nasilnežev na šolah predvsem otroci z očali in čezmerno težo. Tiste z očali so klicali »snajper«. Vzdevkov učencev z viškom kilogramov ne bom niti omenjal. Si jih ne upam. Po drugi strani so otroke s posebnimi potrebami imenovali »specialci« in tu se je nekako potegnila črta. Nadaljnjega izživljanja ni bilo, zlasti odrasli so vedeli, da se tega enostavno ne sme početi. V mojem rojstnem kraju je bil Iztok (in še vedno je) živa legenda, saj so ga poznale vse Jesenice. Med sprehajanjem po mestu je ustavljal mimoidoče in jih spraševal, če mu dajo za en pir. Medtem ko so radodarni krajani brskali po denarnici za denarjem, je Iztok navdušeno, pogosto tudi izjemno navdušeno, opisoval najnovejše stanje na lestvici hokejske lige. HK Jesenice so bile zanj svetinja in vedel je dobesedno vse o bogati zgodovini hokejskega kluba v Kurji vasi. Andrej Stare se lahko na tem področju skrije pred njim. Niti predstavljam si ne, da bi nekdo našemu Iztoku naredil ali rekel kaj slabega. Ne prej, ne zdaj. Vse to se je dogajalo v časih, ko ni bilo spleta in znanje tudi na tem polju je bilo omejeno, vendar je prevladovala zdrava, kmečka pamet. Ljudje brez diplom in doktoratov so vedeli, kaj je prav in kaj ni.
Informacija o zgornjem incidentu me je razžalostila. Ne vem, ali gre za sindrom velikih mest, vendar je očitno, da imamo v zadnjih letih opravka z naraščajočim številom ljudi, ki sebe vidijo kot izjemno inteligentne in sposobne narcisoide, kar jim daje pravico zaničevati in žaliti tiste, ki to po njihovem mnenju niso. Dobili smo novo vrsto (nad-/pod)človeka: homo perfectus agresivus. K temu so izdatno pripomogla socialna omrežja, kjer se jim z »lajkanjem« podobno mislečih daje zagon in potrdilo, da so na pravi poti. Slava jih popelje celo v tiste višave, kjer v ekstazi doživijo »razodetje« in predlagajo streljanje na vse tiste, ki bi se približali meji na 500 metrov. Kadar koli imamo problem v družbi, resnični ali namišljeni, so oni na prvi bojni črti, kjer v slogu Britannice vedo vse in s kričanjem prepričujejo neodločne, naj se jim pridružijo v pohodu za vzpostavitev nadrase. Pred njimi ni varen nihče. Cilj so enkrat novinarji, drugič politiki. Tretjič begunci, četrtič živali. Nietzsche si verjetno nikoli ni mislil, da bo njegova teorija o superčloveku dobila tako revno in izprijeno verzijo v letu 2015.
Poznam kar nekaj izjemnih posameznikov, ki delajo z otroki in odraslimi s posebnimi potrebami. Zame so občudovanja vredni junaki. V Sloveniji imamo številne ustanove in organizacije, ki pomagajo tem ljudem tlakovati pot v boljši jutri. V Singapurju je tega bore malo. Oseb s posebnimi potrebami po navadi ne vidite na ulici, saj so stavbe, kjer se nahajajo, po navadi na oddaljenih lokacijah, pogosto v gozdu. Niso zaželeni, saj je Singapur »popolna država«. Tudi državne pomoči nimajo, so popolnoma odvisni od družine, prostovoljcev in prostovoljnih prispevkov. Njihove fotografije vidimo samo takrat, ko se na televiziji vrtijo reklame, kjer državljane prosijo za donacije.
Iskreno upam, da v Sloveniji ne bomo doživeli takšne kapitalistične situacije. Ti otroci imajo svoje poslanstvo in mesto v družbi. So iskreni in polni čustev, z našo pomočjo lahko izpolnijo svoje sanje in živijo bogato življenje. Tako, kot vsi ostali.
Zato je naša dolžnost, da se zoperstavimo nestrpnežem, kot se je to zgodilo ljubljanski vzgojiteljici. Zgornji dogodek me spominja na malega kanclerja s smešnimi brki in še bolj smešnimi idejami, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja sanjal o »čisti rasi« in ljudje so se mu smejali. Nihče ga ni jemal resno. Samo deset let kasneje je pospešeno »čistil« nemško družbo od nepodobnih. Med njimi so bili tudi tisti s posebnimi potrebami. Hitler je menil, da je vojna idealna situacija za eliminacijo »neozdravljivih« in tako so s pomočjo programa T4 (beri: evtanazija z injekcijo in plinom) v letih 1940–1945 usmrtili 200.000 ljudi s posebnimi potrebami, številni med njimi so bili otroci. Zaradi »uspešnosti« modela so kasneje metode izvajanja nadgradili (pa smo spet pri tistem nad-) in na vrsto so prišli tudi Judje, Romi in Slovani. Vse ostalo je znano.
Ne dovolimo, da se zgodovina ponovi.
Delati moramo za to, da se bo posameznik, kot je zgoraj omenjeni moški, v podobnih situacijah zaradi našega odziva počutil samo kot nič kaj poseben osebek s posebnimi predsodki.
