Kako nevarno je izpostaviti svoje mnenje, ki ni v skladu z vladajočo elito, je na svoji koži izkusil tretji predsednik Singapurja Devan Nair. Njegovo preveč svobodno razmišljanje je povzročilo reakcijo tedanjega premierja Lee Kwan Yewa. Zaradi obtožb o alkoholizmu ter psihični neuravnovešenosti je Nair odstopil s položaja predsednika leta 1985 in emigriral v Severno Ameriko, kjer je leta 2005 tudi umrl. Pokopan je v Hamiltonu v Kanadi, saj so singapurske oblasti zavrnile prošnjo njegove družine, da pokojnika pokopljejo v domovini.
Širjenje nestrpnosti, zlasti na družbenih omrežjih, se v Singapurju hitro in strogo kaznuje. Pred nekaj leti sta dva mladeniča kitajske etnične pripadnosti na internetu zapisala, da so »Malajci leni in da bi jih bilo treba vse izgnati iz države«. Naslednji dan sta bila že aretirana in v sodnem postopku. Leta 2012 je mlada Kitajka objavila rasističen zapis na svojem profilu na facebooku. Sledil je silovit pritisk javnosti, ki je obsodil takšno obnašanje. Posledica? Punca je dobila odpoved in nekaj mesecev zatem je migrirala v Avstralijo. Pestra etnična, rasna in verska struktura v Singapurju, z velikim številom dnevnih migrantov in tujih turistov po singapurskih merilih ne dovoli nestrpnosti, zlasti v javnem diskurzu ne. Podoben pristop imajo tudi v drugih azijskih državah. Kakršno koli žaljivo ali negativno pisanje o kralju na Tajskem vas lahko spravi v zapor za nekaj let. Zakon lèse majesté vas lahko za žaljenje kralja ali države v najslabšem primeru obsodi na 20 let zaporne kazni.
Svoboda govora je bila vedno kontroverzna. Ni jasne in enotne definicije, kaj to sploh je, in človek ima nekako občutek, da je vedno na meji med črno in belo barvo. Čeprav je splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1949 določila jasna pravila o tem, da imajo ljudje pravico do svobodnega izražanja mnenj, je realnost drugačna, tudi v razvitih zahodnih državah. V današnji družbi prevladuje napačno mnenje, da svoboda govora pomeni svobodno izražanje (brez posledic) o vsakomer in vsem, tudi če to pomeni žalitev oziroma poziv k nasilju. Takšen pristop je zagovarjal tudi John Stuart Mill v 19. stoletju v svojem delu O svobodi. Moderni teoretiki so drugačnega mnenja. Svoboda govora se namreč konča tam, kjer izražanje mnenj povzroči konflikt z vrednotami in pravicami določene skupine. In ko se zahodnjaki zgražamo nad omejitvami svobode govora v drugih državah, se podobne zgodbe dogajajo tudi pri nas. Po tragičnih dogodkih v Franciji januarja letos, ko so se v Parizu zbrali svetovni voditelji z glasno podporo evropski različici svobode govora, so v javnost pricurljale informacije o tem, kako je časopis Charlie Hebdo pred leti odpustil novinarja Mauricea Sineta, ker si je drznil narisati satirično karikaturo o tem, kako je mladi Sarkozy prestopil v judovsko vero zaradi finančnih razlogov. Noam Chomsky, goreči kritik ameriške in izraelske politike na Bližnjem vzhodu, je zaradi svojega pisanja prejel že številne grožnje s smrtjo. Isto se je zgodilo danskim karikaturistom. Ameriška administracija je doživela vrhunec hipokrizije v primeru Edwarda Snowdna zaradi objave klasificiranih tajnih dokumentov agencije NSA. Zaradi svobode govora se zdaj Snowden skriva na tajni lokaciji v Rusiji, medtem ko ameriška filmska producentska Laura Poitras zaradi dokumentarca o Snowdnu na potovanjih na meji redno doživlja neprijetna zasliševanja. Od svojih Američanov namreč.
Slovenija ni imuna za podobne primere. Tudi pri nas novinarji doživljajo poskuse diskreditacije zaradi preiskovalnega novinarstva. Najbolj znana nedavna primera sta Erik Valenčič zaradi dokumentarnega filma Koalicija sovraštva, v katerem naj bi objavil tajne podatke Slovenske obveščevalne službe, in Anuška Delić, ki si je drznila izpostaviti povezavo neonacistične skupine Blood and Honour s politično stranko SDS. Zgodba je končala celo na sodišču, kar je povzročilo negativno reakcijo v evropskih novinarskih krogih in Slovenijo uvrstilo na seznam držav, kjer se krši novinarska svoboda.
Moderna družba bi morala stremeti k zdravi sredini med svobodo govora in spoštovanjem družbene pestre strukture. Samo tako lahko upamo na boljši razvoj skupnosti v dobro vseh v skladu s Cicerovo izjavo:
»Kar je dovoljeno, ne pomeni, da je vedno tudi častno.«
Dr. Ahmed Pašić je aktivist, ustanovitelj civilne iniciative Ejga - za lepše Jesenice, trenutno na delu v Singapurju.
