In ne samo to, verjetno ali celo zanesljivo so bile spodbujene od »zunaj«. Pri čemer ta prostorski dejavnik velja najprej za politično srenjo doma, desno od njegovega modernega centra, srenjo skratka, katere ideje velikokrat sprva zavrže, potem pa jih ponotranji in kot po kakšnem »to-do« seznamu tudi realizira. In velja tudi za politični prostor tujine, katere »telefonske linije«, zlasti če vodijo po osi Berlin–Pariz–London, Cerar rad prevaja v domača politično izvršena dejanja. Mimogrede, bodite pozorni na Cerarjevo retoriko, ko se danes vrne z obiska pri britanskem kolegu Davidu Cameronu. Cerar je bil skratka tudi po teh linijah najbrž zgolj povprašan o »smiselnosti« stavke policistov v enem najtežjih trenutkov evropske celine v novejši zgodovini in je to začudenje vzel kot kritje za najbolj odkrit politični napad na slovensko policijo v zgodovini slovenske države. Besede »neodgovorno, nedostojno in sramotno« evropski premierji namreč zadnja leta uporabijo bolj proti tistim, ki njihove države napadajo, kot proti tistim, ki jih varujejo.
Cerarjeva politična matematika se je tukaj, kot rečeno, enako kot pri bodeči žici ujela tako z dogajanjem doma kot na tujem. Premier, ki od nastopa funkcije pri skoraj vsakem notranjepolitičnem vprašanju in dilemi najprej kakšnega pol leta preračunava, premišljuje, preučuje, analizira in »dela«, se ne zaleti kar tako v neprimerne, nepremišljene, nedostojne in mestoma sramotne izjave zgolj zato, ker sta mu dva policijska sindikalista pognala kri v glavo. Cerar je tu prej izkoristil psihozo, ki je zlasti v neposredno prizadetih krajih in javnosti najprej nastala zaradi nepričakovanega in mestoma celo neobvladljivega toka migrantov, od petka zvečer pa še zaradi drugega največjega terorističnega napada na evropskih tleh, v katerega so bili vpleteni teroristi nefrancoskega, morda celo »begunskega« izvora.
Kontekst je namreč pomemben: povprečni volilec v takšnem zunanjem okolju povsem drugače (v tem primeru veliko bolj benevolentno) dojema besede, ki bi v normalnih razmerah zvenele res kot z drugega planeta. Ne bomo čakali dolgo, da bodo javnomnenjske ankete izkazale »nagrado« bolj odločnemu, žičnatoograjnemu in do »dezerterskih« policistov neusmiljenemu slovenskemu premierju.
V komunikacijskem pogledu so se stavke slonovsko lotili tudi policijski sindikalisti. Zahteva za 35-odstotno zvišanje plač (na »evropsko« raven) je nekaj, kar danes meji na norost; stava na »nevzdržne materialne razmere« (vozila, oprema, prostori itd.) bi se jim v trenutnem razgretem političnem in zunanjem položaju dosti bolje obnesla. V frontalnem plačnem spopadu s Cerarjevo vlado nimajo posebnih možnosti za uspeh, niti posebnega upanja na odločno javnomnenjsko podporo. Razen če Cerarju tako dvignejo rdečico, da bo ne le govoril, ampak tudi ravnal neprimerno, neodgovorno in sramotno. Kar bo dober test politične zrelosti v državi – pa žal (ali na srečo) ne samo Cerarjeve.
