Nekateri medijski komentatorji se osredotočajo na dejstvo, da se je francoska vlada septembra odločila sprožiti letalske napade na Daeš (arabska kratica za Islamsko državo Iraka in Levanta, op. p.). Petkove napade lahko razumemo kot odgovor na francosko vojaško vpletenost. Če pogledamo nekoliko bolj podrobno, pa je Pariz ob mestih, kot je New York, od nekdaj simbol svobode in demokracije, človekovih pravic in vsestranskosti. Napad na Pariz je napad na miselnost multikulturne družbe, svobode v vseh pogledih – tiska, verskega prepričanja, tudi svobode uživanja.
Januarski napad je bil usmerjen proti satiričnemu tedniku Charlie Hebdo, ki je objavljal provokativne vsebine, in proti judovski trgovini. Zdaj je tarča očitno splošno prebivalstvo. Vsakdo, torej.Takšne tragedije je težko primerjati po podrobnostih. Gotovo pa je imel januarski napad podrobno določene tarče, ta zadnji pa je bil pripravljen tako, da bi prizadel čim več ljudi, torej je bil napad na splošno populacijo. Mogoče pa je primerjati prve odzive in odgovore. Če spremljate družabna omrežja, je zlahka opaziti veliko razliko v odzivu javnosti januarja in sedaj. Januarja so se ljudje poistovetili z napadenim časopisom s sloganom »Jaz sem Charlie«, čeprav so ga potem precej hitro spremenili v »Podpiram Charlieja« ali celo v »Jaz nisem Charlie«, ker so imeli nekateri težavo s poistovetenjem z levičarsko in včasih izzivalno vsebino. Danes pa se na facebooku in drugje v komentarjih napadov pojavljajo modra, bela in rdeča barva, kar govori o prepričanju, da so bili napadi usmerjeni proti celotnemu francoskemu narodu.
Kaj pa odzivi oblasti?Politični odgovori so konstantno enaki in jih zato tudi lahko podrobneje analiziramo – ter se o njih sprašujemo. Soočeni smo namreč z verbalnim vojaškim diskurzom, ki je popolnoma neuporaben, razen da državljane in prebivalce navaja na občutek življenja v izredno nevarnem sistemu na zelo dolgi rok. Seveda je treba sprejeti ukrepe za zagotavljanje javnega in družbenega reda. Pa tudi nove drame lahko pričakujemo. Vendar je ukrepe treba sprejeti v polnem skladju s temeljnimi demokratičnimi svoboščinami in človekovimi pravicami. Vse te vrednote pa so iz govorov francoskih političnih predstavnikov absolutno odsotne. Očitno sprejemajo enako ideološko retoriko kot George W. Bush leta 2001. Zelo daleč smo od sporočila norveškega premierja, ki je po poboju v Oslu leta 2011 dejal: Norveški odgovor na nasilje je več demokracije, več odprtosti in več političnega udejstvovanja.
Je dilema med varnostjo in svobodo po vašem lažna? Kaj glede tega čuti francoska družba?Nekaj je gotovo: stoodstotna varnost ne obstaja in nikoli ne bo. Seveda mora oblast, kot sem dejala, sprejeti ukrepe, s katerimi skuša preprečiti ponovitev takšnih dram. Toda to naj počne tudi z zmogljivostmi obveščevalcev na terenu in prodiranjem v mreže teroristov, ne pa nujno z novimi varnostnimi ukrepi, ki so nevarni za temeljne svoboščine in za vezno tkivo družbe. Očitno namreč je, da gre za napake obveščevalnih služb. Petkovi dobro usklajeni napadi so spodnesli teorijo »osamljenih volkov«. Lahko sprejmemo nove varnostne ukrepe, a vprašanje je, do kdaj in do katere stopnje. Vladni program Vigipirate (ta z barvami obvešča javnost o stopnji nevarnosti, op. p.) je v rdečem, ki predstavlja visoko nevarnost napada, praktično ves čas od leta 2005.
Kaj napadalci zares hočejo?To bi morali vprašati njih. Poleg tega, kar sem že omenila, da sta Pariz in Francija simbola svobode in demokratičnih svoboščin, želijo tako kot vsi teroristi tudi ti sejati strah in občutek nevarnosti. Vendar pa obstajajo tudi objektivne funkcije napadov: prispevati k napetostim med muslimanskimi in nemuslimanskimi državljani in prebivalci Francije. Kot verjetno veste, so najvišji muslimanski predstavniki januarja uradno obsodili teroristični napad, pa so bile vseeno oskrunjene številne mošeje. A vseeno si je oblast takrat v uradnih stališčih prizadevala za enotnost republike oziroma vseh pripadnikov naroda. Zdaj se je položaj spremenil: predsednik vlade je že predlagal sprejem »posebnih ukrepov«, zato ker »smo se znašli v vojni«. Predsednik države je te predloge podprl v govoru pred parlamentom. Ti ukrepi so takšni, da bi z njimi lahko odvzeli državljanstvo osebam, ki, kot piše, niso vredne, da so Francozi… Ne samo, da je to popolnoma zunaj zakonskih okvirov, ampak bi ustvarilo dva razreda državljanov: francosko državljanstvo bi namreč lahko odvzeli samo tistim, ki imajo dvojno državljanstvo in se jih očitno razume kot grožnjo državi, ne pa tistim, ki imajo samo francosko. Takšno razlikovanje pa bo težko vzdrževati, če želimo zagotoviti enakost in nediskriminacijo vseh prebivalcev pred zakonom. Še en cilj teh napadov pa je ustvariti strah in delitve v muslimanskih skupnostih in poskušati čim bolj izolirati napredne in neradikalne muslimane.
Pred desetimi leti so mladi v predmestjih Pariza zažigali avtomobile zaradi velikega nezadovoljstva in ravnanja policije. Kje vse so globlji razlogi za uspešno radikalizacijo nekaterih?Povezani so s položajem v Franciji ter z njeno zunanjo in notranjo politiko. Če pogledamo domače razmere, je radikalizacija rezultat socialnih problemov in diskriminacije proti nekaterim delom prebivalstva. Kljub ukrepom za enakost v izobraževanju (ki sicer niso zadostni) in programom za enake možnosti še vedno opažamo reprodukcijo neenakosti. V kontekstu neoliberalne politike, deindustrializacije in visoke nezaposlenosti pa se ti problemi ne odražajo več kot socialna vprašanja, ampak so se iz njih rodila vprašanja identitete. S tem je Francija odrinila na rob pomemben del svojega družbenega telesa, in to do točke, da se je del diskriminirane populacije začel spraševati o svoji pripadnosti Franciji. Radikalna gibanja, kot so islamistična, pa s to frustracijo manipulirajo. A vendar, ta proces ni izključna značilnost muslimanov. Enake frustracije povzročajo tudi ksenofobijo, rasizem in populistično ideologijo, ki jih pri nemuslimanski populaciji izkoriščajo stranke na skrajni desnici.
Kako integrirani so torej v francosko družbo?Muslimani so polni del družbenega telesa. So del Francije, državljani in prebivalci. Vprašanje v tem pogledu ni povsem primerno. Večina francoskih muslimanov namreč ni tujcev, so druga, tretja, četrta generacija, tako kot ljudje poljskega, italijanskega ali španskega izvora. »A« ne moreš integrirati v »B«, če je »A« že del »B«. Vseeno pa ostajata veliko vprašanje islamofobija in rasizem, ki sta oba precej močna. Nekateri zakoni, kot je tisti o prepovedi nošnje burk, v tem pogledu gotovo niso v pomoč. Tudi vprašanja dediščine kolonizacije imajo v francoski družbi še vedno veliko težo. Pravo vprašanje pa je, kako gledamo na našo družbo kot celoto: namesto varnostnih ukrepov, ki izključujejo nekatere kategorije ljudi, bi morali razmisliti, kako lahko oblasti prispevajo k večjemu udejstvovanju javnosti v državi, ki bi morala biti branik vladavine prava. Namesto da razglaša novo vojno, pa bi morala vlada razmisliti o mednarodni koaliciji pod mandatom OZN.
S kakšnim pristopom pa bi vi v prihodnje preprečevali napade?Ni čudežnega zdravila. Treba je ustrezno uskladiti varnostne ukrepe, diplomatske cilje in krepitev enotnosti prebivalcev Francije. Predvsem moramo odločno pokazati, da demokracija gradi prihodnost, nasilje pa pelje k izključevanju in prinaša edino uničenje.
