»Zdaj je pri nas vojna! Še na televiziji so zdaj vojaki, policisti pa te ne ustavijo, če prehitro voziš, ker oni v vojni štrajkajo!« je važno rekel Janez in dodal, da mu je to povedal njegov prijatelj Branko. To je vedno lepo počesan fantič, ki ga v otroški druščini sicer ne marajo preveč, Janezu pa vedno nekaj šepeta na uho, če se le prikaže na dvorišče. »Če pa je vojna, potrebujemo poveljnike in ne cagavcev!« se je repenčil Janez in izzvani cagavec se je oglasil kar sam od sebe. Miroslav si je potisnil očala proti čelu in rekel: »Ne moremo reči, da je vojna ali pa da je ni. Treba je zadevo preučiti in premisliti, oceniti in potem odločiti. Je pa zagotovo kje vojna – marsikje pa je ni.« Nekateri so debelo gledali, vojna je huda beseda in otrokom grdo zveni. »Vojne so vseh vrst, to vemo. In po vojni ni nikdar tako, kot je bilo pred njo, se vse spremeni. Naša soseda trdi, da nam pralni stroj preveč ropota in se sliši k njim in zdaj imamo pravo vojno na stopnišču,« je pojasnilo prispeval Karl in za hrbtom je nekaj otročajev začelo vrtati s kazalcem po čelu, češ, ta pa res nima pojma, kaj je vojna. Zoran navadno med ognjevitimi pogovori nekaj gradi, popravlja, v peskovniku dela ceste: »Vojna je tudi, če so vsi proti tebi. Pa lahko zgradiš tako lepe stvari, da vsi pridejo gledat – vedno se bo našel kdo, ki bo s tabo v vojni. Ampak jaz vedno zmagam.«
Deklici sta ob debati o vojni zavijali z očmi, a Alenka, potegnjeno punče, je seveda dodala svoje mnenje, ker v fantovski druščini nikdar ni želela zaostajati. Številne je prerasla, zato je že s pojavo vedno podkrepila svoje trditve: »Se spomnite takrat, ko ste bili vsi proti meni? No, to je vojna. Pa samo zato, ker sem punca! Pa se nikogar ne bojim in tudi eno tako pesmico znam, ki so jo peli v vojni in je meni najlepša… Bandjerarosa, bandjerarosa…« S petjem si punca ne bo služila kruha, pesmica ene ob živce spravlja, drugim je všeč. Ljudmila je bolj tiha punca, Alenkino nasprotje. Doma ji kratkih krilc, kot jih nosi Alenka, ne pustijo obleči – bi bilo v cerkvi preveč zgražanja: »Raje se radi imejmo pa Boga spoštujmo, sem v nedeljo slišala od našega gospoda. In nisem z nikomer v vojni, to je grdo. Ni pa lepo, če nekdo ne zna očenaša – iz tega je pa res lahko vojna…« je razmišljala na glas. Mali Lukec pa je z levim palčkom v nosni votlini nekaj vrtal in dodal, da je proti. Ta beseda mu je nadvse všeč, ker z njo vzbuja pozornost, z razlago se pa nikdar ne trudi. Še Dejan bi kaj dodal, a je mimo prišel tisti vedno lepo oblečeni in nasmejani dolgin Borči. Utišal jih je z dvignjenim prstom: »Nobene vojne ni, vam jaz povem! Če bi bila, bi bil jaz v kaki umazani uniformi, pa me poglejte kako sem urejen!«
Še bi poslušal vojno pod balkonom, ko zaslišim iz kuhinje: »Soseda te je po službi videla v bifeju. No, bitko si dobil – vojne pa ne: zvečer greva k moji mami!«
