Režiser László Nemes v filmu Savlov sin ne ovinkari, gledalca že v prvi minuti postavi v središče dogajanja, pri tem pa mu ponudi samo najosnovnejše informacije. Kamera je ves čas fokusirana na naslovnega junaka Savla (Géza Röhrig), na platnu vidimo njegov brezizrazen obraz ali njegov hrbet, vse, kar se dogaja okoli njega, pa je nakazano zgolj fragmentarno in neizostreno. Edini stalni vir informacij je zvok, ki je mešanica mrmranja, joka in kričanja, tu in tam pa je mogoče ujeti še kakšno besedo v madžarščini, poljščini, ruščini ali nemščini.
Kljub temu ni težko ugotoviti, da se zgodba odvija konec leta 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Ker se bliža konec vojne, so plinske celice in krematoriji v pogonu dan in noč, za njihovo nemoteno delovanje skrbijo člani Sonderkommande, med katerimi je tudi Savel. Ko pa v tem dobro utečenem sistemu pride do »napake«, se Savel odloči, da bo prekršil vsa pravila in opravil dostojen judovski pokop.
Kot je povedal Nemes, so se mu filmi o koncentracijskih taboriščih vedno zdeli frustrirajoči. »Poskušajo orisati zgodbe o preživetju in junaštvu, vendar po mojem mnenju poustvarjajo mitično predstavo o preteklosti. Pripovedovanja sonderkommandov so po drugi strani konkretna, pričujoča in otipljiva. Te pripovedi so mi omogočile pogled skozi oči pogubljencev v taborišču smrti.«
Nemes Savlovo zgodbo oklesti, vizualne informacije odmeri skopo in tako prisili gledalca, da za dopisovanje vsebine uporabi svoje poznavanje zgodovine in domišljijo. Ta pripovedni pristop v veliki meri določa in oblikuje kamera Mátyása Erdélyja, ki razen Savla skoraj nikogar in ničesar ne pokaže v izostrenem fokusu, prav tako pomembno vlogo pa ima tudi zvok, ki daje slutiti, kaj se dogaja zunaj kadra, ter na tak način soustvarja občutek zaprtosti, klavstrofobije in nemožnosti pobega. Režiser skozi Savla predstavi subjektivno izkušnjo stvari, o katerih je nemogoče govoriti in zato o njih molčimo, kot je zapisal Wittgenstein. Končni rezultat je izjemen filmski približek tistega, kar so dejansko pomenile nacistične tovarne smrti.
Empatični Sherlock Holmes
Sherlock Holmes velja za enega najpogosteje portretiranih filmskih junakov. Prvič se je na velikem platnu pojavil v kratkem nemem filmu leta 1900, do danes se je število filmov povzpelo nad 200, v vlogi slavnega detektiva pa je nastopilo že 70 igralcev.
Zadnjo reinkarnacijo detektiva je utelesil sir Ian Mckellen, in sicer v filmu Gospod Holmes, pod katerega se podpisuje režiser Bill Condon. Njun Holmes je star 93 let, upokojen, loteva se ga senilnost, več časa kot kriminalcem pa nameni svojim čebelam. V odmaknjenem Sussexu mu delata družbo nova gospodinja, gospa Munro (Laura Linney), in njen sin, enajstletni Roger (Milo Parker), ki je nasprotno od matere očaran nad detektivom in njegovo legendo.
Holmes se zdi vdan v usodo, kot neke vrste oporoko pa želi popisati svoj zadnji primer, zaradi katerega se je pred 30 leti upokojil oziroma umaknil v osamo. Želja, da bi se lahko še enkrat v popolnosti spomnil omenjenega primera, pa postane razlog, da Holmes vedno bolj bega med intrigantno preteklostjo in nerazburljivo sedanjostjo. In prav ta časovna potovanja postanejo gonilo celotne zgodbe, saj Holmes tokrat ne rešuje primera, temveč svoje spomine in z njimi tudi samega sebe.
Filmu z »obrtne« plati ni ničesar očitati, vendar ne izstopa, ogleda pa je vreden predvsem zaradi McKellena, ki je pričakovano odličen v vlogi Holmesa. Mestoma ga upodablja kot senilnega in zmedenega starca, spet drugič kot mojstra logičnih sklepanj, in vsakokrat je enako verodostojen. Predvsem pa je njegov Holmes – najbrž prvič v zgodovini – ranljiv, empatičen in zato tudi prepričljivo človeški.
