Država je v letu 2003, prav z vstopom v EU in novimi zahtevami po konkurenčnosti, uvedla moratorij za vpis v javne glasbene šole. Če obrnemo pogled za dobro desetletje nazaj, je bil najverjetneje moratorij uveden, ker je bilo treba po evropskih direktivah zagotoviti določen delež zasebnih glasbenih šol in je bilo v luči te zahteve upravičeno. Vendar moratorij za vpis v javne glasbene šole traja že več kot desetletje, čeprav smo že zdavnaj dosegli in presegli delež zasebnih glasbenih šol. Zdaj je razlog za moratorij za vpis v javne šole varčevanje, z ekonomskega vidika pa je to varčevanje v resnici razsipanje.
Medtem ko v javnih glasbenih šolah ne smejo vpisati niti učenca več, se zasebne javne šole s koncesijo odpirajo druga za drugo. Za državo pomeni vsaka odprta zasebna glasbena šola s koncesijo ne le strošek učitelja, temveč tudi strošek ravnatelja in administrativno-tehničnega osebja. Prav tako imajo zasebne glasbene šole za pridobitev javne koncesije precej »ohlapnejše« pogoje kot javne glasbene šole. Tako je strošek, ne glede na 85 odstotkov financiranja zasebnih šol, v resnici precej višji, kot če bi dovolili vpis učencev v javne glasbene šole, kjer bi bil dodaten strošek le delo učitelja. Zasebna glasbena šola s koncesijo je tudi strošek občine, saj jim mora ta zagotoviti 85-odstotni delež za materialne stroške.
Z moratorijem za vpis so javne glasbene šole v neenakopravnem položaju glede na zasebne šole. Temu lahko rečemo tudi nelojalna konkurenca, saj starši v resnici ne izbirajo, saj z embargom na vpis v javne glasbene šole nimajo možnosti izbire. Če njihov otrok ostane pred vrati šole, je zasebna glasbena šola edina možnost.
Prof. Boris Štih, predsednik Zveze slovenskih glasbenih šol