Da za občutek dobimo vpogled v ponudbo in stanje zasebnih glasbenih šol pri nas, smo izbrali štiri primere: dve največji zasebni šoli z najdaljšo tradicijo (obe v razvidu glasbenih šol Slovenije, zato tudi z državno podporo), eno v fazi vpisa v razvid ter eno, ki deluje kot s. p.
Javno glasbeno šolstvo že dolgo ne zadošča več potrebam, zato so lahko tudi zasebne glasbene šole del mreže glasbenih šol Slovenije, če izpolnjujejo pogoje za delovanje in opravljajo javno veljavni program, ki je predpisan v javnem sektorju. Država jim sofinancira plače v višini 85 odstotkov, občina pa 85 odstotkov za materialne stroške. Preostalo morajo zagotoviti sami – s prispevki staršev in donatorji. Razlika med javnimi in zasebnimi šolami je torej nekoliko višja šolnina (v javnih šolah 60 evrov in manj, v zasebnih od 70 evrov naprej), so pa lahko v zasebnih šolah fleksibilnejši in ponudijo tudi dodatne, bolj »eksotične« inštrumente ter nadstandardni program.
Razgibano zasebništvo
Glasbeni atelje Tartini z najdaljšo tradicijo je bil vzorčni primer, ko je država oblikovala zakon o glasbenih šolah ter zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Danes vpisujejo skoraj 200 učencev, nimajo pa preizkusov znanja pri vstopu v šolo. Najraje vpišejo otroke že v predšolske programe, potem pa jim ponudijo možnosti učenja violine, viole, violončela, kontrabasa in klavirja. Po osnovni glasbeni šoli lahko pri njih še nadaljujejo izobraževanje, poznajo pa tudi programe za odrasle. Višina šolnine znaša od 52 evrov za predšolske otroke do 171 evrov na mesec.
V Glasbeni šoli Zavoda sv. Stanislava znaša šolnina za redno vpisane učence 68 evrov, za izredne sto evrov – slednji so brez finančne podpore države. Učence izberejo na podlagi internega preizkusa, poučujejo pa klavir, orgle, violino, čelo, kitaro, citre, prečno in kljunasto flavto, trobento, rog, harmoniko, tudi diatonično, ter solo in jazz petje. Na voljo imajo dva predšolska programa, nauk o glasbi in solfeggio. Otroke vzgajajo in usmerjajo tudi k estetiki, ne le skozi glasbo, ampak tudi skozi likovno umetnost, pravi ravnatelj Drago Arko.
Skoraj vsi ti inštrumenti so na voljo tudi v glasbeni šoli Arsem, v katero so letos vpisali 120 učencev. Imajo pa nekaj posebnosti, recimo glasbene urice za otroke od enega do treh let, glasbene igralnice do šest let ter glasbeno šolo za odrasle. Sprejemnih izpitov ni. Ker so še brez državne subvencije, saj čakajo na vpis v razvid, znaša mesečna šolnina od 25 evrov za najmlajše pa vse tja do 105 evrov, če vključuje še nauk o glasbi.
Posebnost glasbene šole GVIDO, ki je registrirana kot s. p., pa je v tem, da poleg klasičnih inštrumentov poučujejo tudi popularnejše zvrsti. »Javni šolski sistem ne dovoli odstopanj, če pa se pri nas fant uči kitaro in si želi igrati komad Metallice, mu to omogočimo,« pravi ustanovitelj šole Tomaž Pačnik. Poučujejo klasično, akustično, električno in folk kitaro, pri saksofonu poleg klasike še pop in jazz, pri solopetju pa pop, rock, soul, funk in jazz. Njihova posebnost je tudi solo petje za otroke od 7. do 14. leta, kar je bolj zgodaj kot v javnih glasbenih šolah, ter glasbena produkcija (program »domači studio«) za delo z računalnikom. Vpisujejo tudi učence s posebnimi potrebami. Avdicij nimajo, imajo pa uvodno srečanje, na katerem ocenijo stanje in znanje učenca ter se pogovorijo o nadaljnjih možnostih. Letos njihovo šolo obiskuje 170 učencev, šolnine pa so različne glede na območje, kjer poučujejo; v Ljubljani so najvišje zaradi visokih obratovalnih stroškov. Mesečno je treba odšteti 75 evrov ali več.
Moratorij za vpis
Že nekaj let velja moratorij za vpis učencev v glasbene šole, ki izvajajo javno veljavni program, medtem ko je povpraševanje bistveno večje od ponudbe. Vsaka šola lahko ta moratorij sicer zaobide, vendar na lastne stroške. Pri Tartiniju pravijo, da več učencev ne morejo sprejeti, ker je to povezano z dodatnimi stroški. Tudi ravnatelj glasbene šole Zavoda sv. Stanislava Drago Arko potarna, da je lani na njihova vrata potrkalo 112 otrok, pa jih je več kot polovica morala ostati zunaj. Vzeli so jih lahko 25, nato še 28 v izredni program, želeli pa bi sprejeti vse. Njihovo šolo sicer obiskuje nekaj manj kot 200 otrok. »Veste, kakšen potencial je zdaj ostal zunaj!« Pedagogov dodatno ne morejo več zaposlovati, sploh ker želijo imeti vse svoje visoko izobražene profesorje v rednem delovnem razmerju; omogočajo jim tudi dodatna izobraževanja. Plače v zasebnih šolah so enake kot v javnih.
»Glasbeni sistem, tako javni kot zasebni, je pri nas v resnici zelo dobro financiran, kar je evropski unikum,« poudarja ravnateljica glasbene šole Arsem Nataša Cetinski. »Vendar bi nas lahko razumeli tudi drugače, o čemer davčno upravo že vrsto let prepričujem,« dodaja Tomaž Pačnik iz šole GVIDO. Moti ga, da jih zakon uvršča v gospodarsko dejavnost. Če na letni ravni presežejo dobiček v višini 50.000 evrov, morajo plačati 22-odstotni DDV, hkrati pa vse stroške nosijo sami. In tako otroci ostajajo pred vrati.
