»Želimo zgraditi zgodbo o Novi Gorici,« je dejala direktorica knjižnice Irena Škvarč. Na vprašanje, ali Novi Gorici kot mlademu mestu manjkata zgodba in identiteta, je po rahlem premisleku in poudarku, da ni Novogoričanka, pokimala. V knjižnici so se po izjemno dobri izkušnji zbiranja spominov na prvo svetovno vojno odločili podobno pot ubrati tudi ob pomembni obletnici mesta. »To naj bi bil triletni projekt. Vsako leto nameravamo zbirati spomine iz določenega obdobja. Za začetek smo si zbrali prvih 20 let Nove Gorice. Radi bi slišali zgodbe tistih, ki so pomagali graditi mesto, ki so v mesto prišli kot prvi stanovalci, prvi kupci,« je dejala Škvarčeva. V petek dopoldne je bilo v pritličju knjižnice kot v mravljišču – mnogo ljudi z mnogo zgodbami.
Zaradi gradnje Nove Gorice so preživeli
Ko so začeli graditi Novo Gorico, je bila Jordana Gregorič gimnazijka. Njena družina je živela na Damberju, vzpetini nad nastajajočim mestom. »Bili smo majhni kmetje, starši niso hodili delat in niso imeli plač. Za nas je zato gradnja Nove Gorice pomenila denar in preživetje. Delavci, ki so gradili mesto, so k nam prihajali po vino. Prodajali smo jim ga za tešere. To so bili nekakšni boni, ki so jih delavci dobili namesto plačila. Z njimi smo lahko šli v trgovino kupit meso, hrano in vse preostalo. Kakšno veselje je bilo pri hiši, ko smo videli, da prihajajo delavci,« se spominja Gregoričeva. S sabo v knjižnico je prinesla fotografijo iz leta 1901, ko je bila današnja Nova Gorica en sam velik travnik.
Jože Kodelja se je leta 1957 v vajeniški šoli v Solkanu učil za mizarja. Ko se je na gradbišču novega mesta nabralo preveč odpadnega lesa, so vajence poslali »na teren«, da so malo počistili. »Pet hiš, ena med vojno uničena tovarna in en velik dimnik – to je bila Nova Gorica v času mojega otroštva. Nato so vse to podrli in začeli na novo,« se spominja. Pa mu je današnja Nova Gorica všeč? »Kako, da ne? Čudovita je!« odvrne Kodelja.
Paket napolitank v modri embalaži
Spomini Aleksandre Pavšič Milost na Novo Gorico so povezani s prvim šolskim obiskom zobozdravnika. »Ko smo v šoli izvedeli za predviden odhod v mesto, sva si imeli s sošolko na to temo veliko povedati. Med drugim sva načrtovali tudi nakup malice in ona, ki je v Novi Gorici že bila, mi je pripovedovala, da bova v trgovini vzeli košaro in vanjo zložili, kar bova kupili. Meni se je to zdelo zelo nenavadno. Vzeti košarico!« pripoveduje. Šele v samopostrežni trgovini, ki jo je tedaj prvič videla, je razumela, da je košarica »tvoja« le od police do blagajne. Takrat si je v novi samopostrežni trgovini Emona market na Bevkovem trgu kupila majhen paket napolitank v modri embalaži.
Čeprav udarniško, so jo dobro zgradili
»Vedno bo zame ostalo presenečenje, kako so to Novo Gorico zgradili. Čeprav je bila večina zgrajena udarniško, so dobro delali, pohodni mozaik v mestni hiši še vedno drži,« se čudi Branko Morenčič. Leta 1957 se je iz rodnih Goriških brd vpisal v gimnazijo v sosednji Šempeter pri Gorici. V kraj, ki je imel v nasprotju z Novo Gorico za sabo dolgo zgodovino, segajočo v starejšo kameno dobo. Morenčič je s sabo v knjižnico prinesel album z 126 starimi razglednicami Nove Gorice. »To ni še vse in upam, da bom še kaj dobil. Večino razglednic dobim prek interneta, posamezniki jih prodajajo. Zanimivo pa je, da se jih sedaj večina k nam vrača s Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine. Prodajajo jih ljudje, ki so pri nas delali kot vojaki ali cariniki. Njim je vsak evro več vreden kot razglednica,« pojasni. Na njih odkrije tudi stvari, ki jih ni pričakoval. »Ena takih je tale iz leta 1957,« pokaže na fotografijo z zgolj eno samo dolgo in široko ulico z uličnimi svetilkami posredi, na njej pa eno samo žensko na kolesu. »Ulico so zgradili, stanovalcev pa še ni bilo nikjer.« »Ali pa tale,« pokaže na drugo, »za Novo Gorico so bile značilne ulične svetilke sredi ceste. Če se pazljivo vozite po glavni Kidričevi ulici, boste v tleh še videli, kje so stali. Saj so dali asfalt čez, ampak vedno se malo pogrezne na tistem mestu.«
»Kaj ni to privilegij? Smo edino mesto, ki lahko zbiramo spomine od samega začetka. Kaj ni to privilegij, da nam lahko gospod pove, kje so stale prve ulične svetilke,« pripoved prekine knjižničarka Irena Tul. Razglednice je skenirala in mu drugo za drugo vračala nazaj. Spomine je zapisala. Če bi jim kdo želel gradivo podariti, bodo darila veseli, sicer pa bodo zbrane zgodbe in drugo gradivo objavili v zborniku, še prej pa na spletnem portalu strani slovenskih splošnih knjižnic Kamra.
