Kriminologe je od nekdaj zanimalo, ali je mogoče najti zakonitosti, ki bi nam pomagale razumeti, kdo greši, v kakšnih okoliščinah ali krajih, da bi bilo potem tudi preprečevanje ali vsaj omejevanje kriminalitete bolj usmerjeno in učinkovitejše. Ukvarjali so se z revščino, vojnami, razcvetom gospodarstva in krizami pa še s posameznikovimi osebnostnimi lastnostmi in motnjami. Ali je kaj od teh spoznanj primernih tudi za razumevanje slovenskih razmer? Naša dežela je sicer glede na svetovno kriminološko sliko povsem neopazna, saj slovi po miroljubnosti, visoki stopnji varnosti in minimalnem številu zapornikov.
Poglejmo, kaj pove slika treh področij, izbranih po skrbnem premisleku. Začnimo z župani. Občin je v Sloveniji dobrih dvesto. A bežen prelet njihovih imen, ki so (bila) zapletena v afere kazenske narave, se ustavi pri številki 13. Tudi zaporna kazen je bila že izrečena. Res je, da vsi postopki niso pravnomočno zaključeni, najbrž se utegne izkazati, da je kakšna ovadba plod političnih ali podobnih zamer, prav tako pa številka ne zajema vseh županov, ki so zdajle v (pred)kazenskem postopku. A trditev, da je med župani kriminala občutno več od slovenskega povprečja, se zdi kar utemeljena.
Nadaljujmo z diplomacijo. Že v davnih skupnih balkanskih časih se je pokazalo, da marsikdo razume diplomatsko službo na svojstven, včasih zelo izviren način. Tako so v tistih letih poročali o jugoslovanskem ambasadorju v Avstraliji, ki so ga mrtvo pijanega našli nekega jutra v zabojniku za smeti s pištolo v roki. Ker v Britanski enciklopediji današnjega časa, to je na spletu, nikjer nisem mogel preveriti podatka, ki mi je ostal v vselej rahlo nezanesljivem zgodovinskem spominu, izpuščam podrobnosti z imenom vred. Da pa je informacija zelo verjetno prav povzeta, priča tale podatek. Ime, ki ga imam v spominu, najdemo na listi diplomatov takratne Zvezne republike Jugoslavije, ki jim ob koncu devetdesetih let nobena EU država ni hotela izdati vize.
Slovenija ima 36 veleposlaništev. V zadnjih desetih letih se je kar deset imen znašlo na spisku afer. Nekateri med njimi so dokazano hudo grešili, nad nekaterimi visi zapor, nad kom je tudi že padel. Takole čez palec, precej nad slovenskim povprečjem se giblje delinkvenca tudi na diplomatski ravni.
Pa se nazadnje soočimo še z vprašanjem, koga volimo. Zakaj lahko Berlusconi (a ne le on) vselej računa na močno podporo volilcev, ne glede na to, kaj mu (pravnomočno) očitajo sodišča? Na to temo so spisali znanstvene razprave, ki ponujajo vsaj nekaj možnih odgovorov. Morda ne gre le za to, da priložnost dela tatu. Morda nekateri (na žalost mnogi) že izbiramo take, za katere vemo in je splošno znano, da so tatovi ali podobni delinkventi. Kaj je lepšega kot imeti vodjo, ki si mu vdan in ob katerem računaš na varnost, človeka, ki je sam nagnjen k prestopništvu. Takega se da posnemati vsaj v manjšem obsegu in računati, da ti bodo drobne lopovščine, kakršnih si pač sposoben, velikodušno odpuščene pod njegovo vladavino. Definicija te skupine ljudi je najbolje zajeta v izrazu »lumpenproletariat«.
Poslanci naj bi bili ljudje nadpovprečnih kvalitet, če že ne nujno intelektualnih, pa vsaj moralnih. Le kje naj bi bilo več poštenja kot tam, kjer se odloča o usodi vseh nas; ne ravno na čisto vseh področjih, a vseeno na mnogih pomembnih – od tega, kako se nam bo reklo in godilo, če bomo živeli v kakšni nekonvencionalni ali izvirni skupnosti, do tega, kakšne kazni nam pritičejo za različne grehe. Sem spada zapor med vikendi in prazniki, kakršnega sem predstavil pred časom, pa tudi zapor do smrti, kakršnega so nam vsem prav naši poslanci (brez razloga in pametnega premisleka) predpisali pred nekaj leti.
In kakšna je statistika pri njih? Podobna kot pri županih. Le da jih je več kot dvakrat manj in da se mnogi pojavljajo v več mandatnih obdobjih (kar velja sicer tudi za nekatere župane). Za nogometno moštvo pravnomočno obsojenih in še za rezervno ekipo, pri katerih je šlo »le« za plagiate ali pa so grehi zastarali, jih je najti. Približno štirikrat več je kriminala v parlamentu kot zunaj njega.
Seveda bi z nekaj truda našli še kakšno majhno skupino, zbrano po posebnem kriteriju, ki bi po grešnosti prekašala tudi omenjene tri. A to nikakor ni olajšanje za nikogar izmed nas. Z neverjetno lahkotnostjo namreč izbiramo predstavnike institucij, ki bi se morale naravnost bleščati od poštenja in načelnosti, pa nam (in njim) tako v temelju spodleti, da bi bilo res bolje, ko bi jih izbirali z žrebom.
