Tako. To je bila Amerika, s kakršno nočemo imeti opravka. Paralizator, ki ga že v drugo preizkuša slovenska policija, je čisto drugačno orožje. Pravzaprav je popolnoma enako po tehničnih lastnostih, a v rokah slovenskega policista se spreminja v humani pripomoček, ki je dosti prijaznejši od strelnega orožja.

Na uvodno zgodbo sem naletel, ko sem se ukvarjal z zaporskimi težavami. Pred sedmimi leti se je v predlogu sprememb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij znašel tudi paralizator, ki bi ga uporabljali pazniki v zaporih. Po krajšem premisleku je ta novost izginila iz osnutka, kasneje pa sem izvedel, da ne zgolj na veliko razočaranje predlagateljev, pač pa kar na njihovo hudo jezo. Ker se mi je zdelo, da se vsaka zgodba, zlasti slaba, utegne ponoviti, sem jo zapisal v neko raziskavo, ki je – kot večina drugih – prejela kritične pripombe in diskvalifikacije, potem pa se izgubila v varno zaklenjenih predalih zaporske administracije. Zaslug za to, da paralizatorja (še) ni, si ne pripisujem, morda pa sem vsaj malo pripomogel k temu.

Zdaj se zbujamo v svetlo jutro. Na obzorju je nova elektrifikacija Slovenije. Skupina policijskih strokovnjakov z ministrico Vesno Györkös Žnidar na čelu vidi pomemben prispevek paralizatorjev k varnosti policistov. Potrebujejo, kot pravijo, nekaj vmes med strelnim orožjem in palico. Poleg tega je Slovenija ena redkih (domnevno) razvitih evropskih držav, ki tega prisilnega sredstva nimajo.

S kolegom Igorjem Vuksanovićem sva se istočasno lotila pisanja o tej temi, le objavi sta v različnem času in stališča se ne ujemajo (prvikrat, odkar spremljam njegovo pisanje). Poglejmo nekaj trditev, ki niso zgolj njegove. Prvič: paralizator ustvarja zdrav »rešpekt« prebivalstva do policije. Ko bi to držalo, ne bi bilo v ZDA že 800 žrtev zaradi njega. Tudi strelno orožje ne ustvarja strahospoštovanja – 1100 ubitih lani in 850 letos. Iz arhiva lahko potegnemo le star izrek »Nasilje ustvarja le še bolj nasilen odziv«. Druga trditev: paralizatorji ob pravilni uporabi zelo redko povzročijo smrt. Se policija torej po prvih stotih napakah ni ničesar naučila, da je še 700-krat nepravilno uporabila to orožje? Poleg tega vnaprej nikoli ne vemo, kako se odzove posameznikovo srce na tak udar. Tega navzven ni mogoče ugotoviti. Tretjič: zakonodaja je pri nas dobra. Morda res, čeprav ne vselej. A praksa je znala vedno opravičiti, vsaj na policijski ravni, uporabo vseh vrst prisilnih sredstev. Dovolj je spomniti se zalivanja mirno sedečih demonstrantov s solzivcem. Na drugi strani je čisto pri miru pustila neonaciste, da so se pravočasno porazgubili. To je ocena policijskega strokovnjaka, ne moja laična. Ne nazadnje – še dolgo po ukinitvi smrtne kazni pri nas je policija imela pooblastilo, da uporabi strelno orožje proti osumljencu (!) hujšega kaznivega dejanja, če bi poskušal zbežati. Nihče v policiji dolga leta ni problematiziral te neustavne določbe, po kateri je bil policist lahko tožilec, sodnik in izvrševalec smrtne kazni v isti osebi.

Ko sem v podobni situaciji opozoril paznike, da imajo več kot sporno pooblastilo ubijati obsojence zaradi poskusa bega iz zavoda zaprtega tipa, kar ni niti prekršek, kaj šele kaznivo dejanje, so me gledali, kot bi padel z Lune. Njihov edini argument je bil, da bodo vsi bežali kot zajci, če streljanje ne bo več dovoljeno.

Četrtič: opazka Amnesty International o mučenju je tendenciozna. Daleč od tega. Spomnimo se elektrošokov v psihiatriji, ki so (bili) vselej dozirani ob medicinskem nadzoru in s spremljevalno terapijo. Pa vendar jih opuščajo, Svetovna zdravstvena organizacija jih posebej izključuje pri mladoletnih osebah, polnoletne pa morajo privoliti vanje.

Končno – Slovenija je ena najvarnejših držav na svetu. Ob kar dveh tragičnih primerih smrti policistov, ki ju omenja kolega Vuksanović, je povsem jasno, da paralizator ne bi preprečil nobene. Ob tem je popolnoma nekorekten očitek, da »profesionalni branilci človekovih pravic« nismo pokazali sočutja. Kdor je prisluhnil takratnim komentarjem mojih kolegov in tudi mojim, se je lahko prepričal o nasprotnem.

Policija bi potrebovala manj iztrošena vozila in ustrezno opremo za vsakodnevne naloge, kadrovske okrepitve, da ne bi delali sami in prek vseh dopustnih obremenitev, pa še normalen dohodek za več kot odgovorno delo. Paralizator je zelo slab in prepoceni nadomestek za to.

Dr. Dragan Petrovec je kriminolog in penolog na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.