Umetnost in znanost gresta z roko v roki. Pod reklo se je podpisal vsestransko nadarjeni Leonardo da Vinci. Arhitekt, kipar, slikar, inženir in izumitelj pa si v 15. stoletju gotovo ni predstavljal, da bodo njegove besede celo dobrih 500 let pozneje navdihovale ljudi. Med njimi tudi Horacia Paganija. Argentinec, ki je minuli torek dopolnil 60 let, je danes eno najbolj spoštovanih imen v svetu avtomobilizma, na zemljevid pa se je zapisal kot butični izdelovalec superšportnih avtomobilov. Da so v veliki meri izdelani ročno, je za premožne zemljane, ki so pripravljeni za nakup štirikolesnika odšteti goro denarja, samo dodana vrednost. Njegova najnovejša umetnina huayra ima astronomsko ceno 1,2 milijona evrov. Kljub temu je povpraševanje večje od ponudbe.
Za zondo porabil 25.000 ur dela
Da bodo avtomobili njegova obsesija skozi večji del življenjskega obdobja, je bilo jasno že v otroških letih, ko je risal avte in iz lesa balsa ustvarjal modelčke. Njegov oče je bil sicer pek, a ga nadaljevanje družinske tradicije v majhnem podeželskem mestu ni zanimalo. Še več, življenje na deželi ga je utesnjevalo, prihodnost je videl v Italiji, sanjal je o svojem superšportnem avtomobilu. Njegovi modelčki niso ostali neopaženi, spoznal je dirkaško legendo Juana Manuela Fangia, petkratnega svetovnega prvaka v formuli 1, ki je pomembno vplival na njegovo prihodnost. Razlagal mu je, da želi postati oblikovalec športnih vozil in da želi kariero nadaljevati na višji ravni v Italiji. Ko se je pri 28 letih odločil za odhod na Apeninski polotok, pa čeprav je dobil šolnini za študij v Londonu in Pasadeni, je imel s seboj manjši šotor, v žepu pa priporočilno pismo, pod katero se je podpisal prav Fangio, ki je osebno pisal petim proizvajalcem – Oselli, Ferrariju, Lamborghiniju, De Tomasu in Alfi Romeu. Bilo je dovolj, da je dobil službo pri Lamborghiniju. Nadarjenosti niso spregledali, hitro je napredoval do mesta glavnega inženirja, podpisal pa se je pod model countach, enega najveličastnejših lamborghinijev vseh časov. Ob tem je zanimiva anekdota, da se je na delovno mesto in z njega prevažal s – kolesom.
A sanjal je še naprej. Ko je tudi s pomočjo posojila nabral dovolj denarja, se je odločil za samostojno pot. Ustanovil je podjetje Modena design ter se preživljal z izdelovanjem kompozitov iz karbonskih vlaken za bolide formule 1 in cestne športnike, med katerimi so bili tudi ferrariji. Še vedno je ostal v stiku s Fangiom, ki mu je z nasveti pomagal pri zasnovi njegovega prvega superšportnika. Trajalo je sedem let in 25.000 delovnih ur, nato pa se je ob koncu minulega tisočletja rodil prvi pagani, ki je slišal na ime zonda C12. Poimenoval pa ga je po suhem vetru, ki piha po pobočjih južnoameriških Andov. Na salonu v Ženevi je vanj prvi sedel predsednik uprave Mercedesa, ki ni mogel skriti navdušenja. Motor si je sposodil pri AMG, 7-litrski dvanajstvaljnik pa je avto do stotice pospešil v 3,6 sekunde, maksimalna hitrost je bila 345 kilometrov na uro. Da je ohranil ekskluzivnost, je napovedal, da jih bo izdelal le 135. »Ko sem z ženo prišel v Italijo, sem imel veliko sanj, dve kolesi, tri kovčke in šotor. Danes imam majhno in ekskluzivno tovarno superšportnih avtomobilov, znamka pa je vredna 300 milijonov evrov. Vsako leto doslej smo končali z dobičkom, ki ga namenimo za raziskave in razvoj,« o začetkih in današnjem stanju pravi Horacio, ki se zaveda, da na trgu skorajda nima konkurence. Bugatti denimo proizvaja avtomobile z visoko končno hitrostjo, Ferrariju in Lamborghiniju je predvsem pomembno, da obdržita mit športnega avtomobila, pa čeprav niso med najhitrejšimi. »Številke o pospešku in maksimalni hitrosti so našim strankam postale nepomembne. Seveda naši avti presežejo hitrostno mejo 350 kilometrov na uro, toda gre samo za številke, ki jih pripovedujete prijateljem v lokalu,« je Argentinčevo mnenje. Zonda je dobila več izvedenk, za zondo R pa so dejali, da je »kul alternativa lamborghiniju gallardu«. Zonda na prvi pogled spominja na obline ženskega telesa, kar je najbolj opazno, ko jo gledamo od zgoraj. Nič čudnega, saj Horacio priznava, da ga navdihujejo prav ženske.
Proizvedejo le 50 avtov na leto
Mnogi v Horaciu vidijo izjemnega individualista, a sam meni drugače. »Vidijo moj posel in so prepričani, da je rezultat nadnaravnih moči. Dejansko pa je moj uspeh plod metode, svojeglavosti in strogosti, kjer ni tako pomembna nadarjenost, kot sta garaško delo in predanost.« Zanj je pomemben vsak detajl. Od Ferrarija, Porscheja in Bugattija se razlikuje tudi po tem, da sam izdeluje šasijo iz karbonskih vlaken, medtem ko drugi to delo prepuščajo specializiranim dobaviteljem. »Um ustvarja in izraža ideje, s pomočjo rok pa nato zaživijo,« je njegov slogan, prav tako vedno poudarja, da nikoli ni delal zaradi denarja, temveč strasti in ljubezni početi nekaj, kar ga veseli. To prepoznavajo njegove stranke, ki so za pagani pripravljene odšteti nekajkrat več, kot na primer stanejo podobno zmogljivi porscheji ali ferrariji. Kljub izjemnemu povpraševanju bo podjetje ostalo majhno. »Vsako leto bi lahko prodali okoli 130 avtomobilov, toda izdelamo jih največ 50,« je njegova strategija, ki zagotavlja ekskluzivnost. »Ko je bil Enzo Ferrari še živ, so tudi oni stavili na ekskluzivnost in proizvedli največ 1000 vozil na leto, danes pa jih sedemkrat več. O ekskluzivnosti ni govora.« Seveda so mu za nakup podjetja ponujali ogromne denarce, a bo še najprej v 90-odstotni lasti družine, ki pa jo zanimajo tudi druge tržne priložnosti. Dobili so že nekaj prošenj, da dizajnirajo tudi hotele in jahte. Vsak posel začne s premislekom. Podobno kot tudi živi: brez hitenja. Zato je večina idej zadetek v polno. Kot njegova zaključna misel, seveda povzeta po da Vinciju: »Če ne ceniš življenja, ga nisi vreden živeti!«
