Slovenija je tretja država v Evropi po deležu pogozdenosti, saj gozd pokriva dobrih 60 odstotkov ozemlja. In kjer je gozd, so tudi gozdne živali. Po eni strani je to dobro, saj je to znamenje, da živali še imajo nekaj naravnega življenjskega okolja. Človek si namreč kar lasti ta planet, pa čeprav na njem seveda ni bil prvi. Z živalmi sobivamo že milijone let in tako kot se je času prilagajal človek, so se bile človeku velikokrat prisiljene prilagajati živali. A v sodobnem času živalim to uspeva vedno težje, ena največjih težav zanje je ravno promet. Ko hočeš nočeš postanejo del prometa, lahko nastanejo velike težave.
Samo v letu 2014 je bilo v loviščih, ki pokrivajo 90 odstotkov Slovenije, povoženih 4908 glav srnjadi, 101 divji prašič, 82 glav jelenjadi, sedem damjakov, šest gamsov in muflon, k njim dodajmo še 936 lisic, 491 jazbecev, 388 kun belic in 28 kun zlatic. Na železniških progah je bila v letu 2014 povožena 101 glava srnjadi, 38 glav jelenjadi in 15 divjih prašičev. »V Sloveniji imamo natančne podatke trkov vozil z divjadjo zaradi zelo dobre organizacije lovstva. Lovci registrirajo praktično vso povoženo parkljasto divjad, z izjemo tiste, ki je z mesta trka odtujena, te pa niti ni malo,« pravi Boštjan Pokorny, predsednik komisije za upravljanje divjadi Lovske zveze Slovenije.
Kot je vidno iz statistike, ima največji delež med povoženo divjadjo srnjad. Te živali so namreč dobro prilagojene na življenje z ljudmi in se zato pogosto zadržujejo v primestjih. Prav tako veljajo za vrsto, ki živi na gozdnem robu, kjer je veliko cest. Srnjad je ob tem aktivna zlasti ob večernem in jutranjem mraku, ko je vidljivost slabša, gostota prometa pa največja. Ker je tudi teritorialna vrsta, torej vezana na območje, se zlasti spomladi živali intenzivno preganjajo, pri tem pa prečkajo ceste. Ker živijo v relativni bližini ljudi, so blizu tudi našim navadam, predvsem ob rekreativnih dejavnostih, ter domačim ali potepuškim psom. Praviloma ceste ne prehajajo na stalnih poteh, temveč jih prečkajo na različnih mestih. Zato je previdnost potrebna vedno in povsod.
Povoženih živali je vse manj
Res je tudi, da od leta 2010 število povoženih divjih živali upada, najbolj verjetno kot posledica zaščitnih ukrepov na najbolj problematičnih odsekih slovenskih cest, del zmanjševanja pa gre tudi na račun nekoliko intenzivnejšega odstrela srn. Miha Adamič, direktor Inštituta Lutra za ohranjanje redkih in ogroženih živalskih vrst, meni, da je kar nekaj ukrepov na področju urejanja cest pripomoglo k večji varnosti: »Na avtocestah so učinkoviti zeleni mostovi, čez katere prehaja jelenjad. Toda na preostalih cestah lahko naredijo bolj malo, bojim pa se, da vozniki tudi prometnih znakov ne upoštevajo. Večkrat so me med vožnjo na območju, kjer je velika nevarnost živali na cesti, prehitevali domačini, ki se očitno ne zavedajo, da lahko divjad vsak trenutek prečka cesto. V Sloveniji imamo srečo, da je med ljudmi malo smrtnih žrtev in poškodb pri trkih z živalmi. Poskusi s krmišči, da bi živali odmaknili s ceste, in odstreli ob cesti imajo samo trenutne učinke, žival pa se glede na zimski čas vede drugače. Ko je hrane več, je prehajanja ceste manj. Imajo pa prometni znaki tudi institucionalno funkcijo, če znaka ni in pride do nesreče, je upravljalec vozišča neposredno kriv.«
Na drugi strani se moramo zavedati, da je na našem ozemlju številnost in gostota srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev bistveno manjša kot v nekaterih bližnjih državah srednje Evrope. Tudi države se različno ukvarjajo s to problematiko. »Če na primer v Srbiji te problematike skoraj ne poznajo – tam se nam lahko prej zgodi, da bomo povozili potepuškega psa –, je v Nemčiji povoženih kar 230.000 prostoživečih parkljarjev na leto, v Avstriji 40.000, v Angliji od 30.000 do 45.000. V preglednem znanstvenem delu, ki smo ga opravili v soavtorstvu z evropskima raziskovalcema Roryjem Putmanom in Jochenom Langbeinom, smo ugotovili, da je v Evropi, brez Rusije, v povprečju že skoraj milijon povoženih prostoživečih prežvekovalcev na leto, gospodarska škoda zaradi trkov z njimi pa presega dve milijardi evrov. Ponekod je število povožene divjadi visoko tudi zato, ker avtoceste niso ograjene. Pri nas so, kar bistveno vpliva na večjo cestnoprometno varnost,« še dodaja Pokorny.
Najboljše je, da do trčenja sploh ne pride; vozniki smo tisti, ki moramo paziti na živali, divjad nikakor ne more predvideti in preprečiti trčenja. Prav tako je prometna signalizacija na določenih mestih postavljena s premislekom in na podlagi izkušenj. Ob jutranjem in večernem mraku obstaja veliko tveganje, da bo cesto prečkala srna ali srnjak, ponoči tudi jelenjad ali divji prašič. A če do trka že pride, moramo vozniki najprej poskrbeti za lastno varnost. Če je žival ranjena, se ji ni pametno približevati, ker lahko poškoduje ljudi, po označitvi kraja dogodka pa je treba obvestiti policijo ali center za obveščanje, ki bo kasneje o tem obvestil pristojno lovsko organizacijo.
Pozornost zjutraj in zvečer
Na policiji sicer ugotavljajo, da so letos zabeležili 506 trkov z divjadjo, pri čemer se je pet udeležencev tudi hudo poškodovalo, trend pa je podoben lanskemu. »Predvsem v večernih in jutranjih urah naj bodo vozniki posebej pozorni na morebitno nenadno prečkanje živali, ker je to čas, ko iščejo hrano. Opozoriti je treba, da divjad običajno prečka cesto v tropih, zato naj vozniki vedno pričakujejo več živali na istem kraju,« pravi Vesna Drole s policije. Zavarovalnice imajo seveda tudi v svojem naboru zavarovanj trk z živalmi. Na Zavarovalnici Triglav ocenjujejo, da je nevarnost naleta divjadi v Sloveniji velika, v večjih mestih pa obstaja nevarnost naleta domačih živali, ki ob trku tudi povzročijo škodo na vozilu. »Pri tem je najmanj izpostavljena Primorska. Vsak voznik se mora odločiti, kje in koliko se vozi na posameznih območjih, ter se temu primerno tudi zavarovati pred tveganjem naleta,« pravi Damir Dragar, direktor službe za avtomobilske škode pri Zavarovalnici Triglav, in svetuje sklenitev ustreznega kasko zavarovanja. »Če ima lastnik vozila sklenjeno kasko zavarovanje za primer trčenja, torej splošni kasko, zavarovalnica krije celotno škodo na vozilu z upoštevanjem morebitne odbitne franšize. Če ima zavarovanec sklenjeno dodatno zavarovanje le za primer trčenja z živaljo, pa zavarovalnica krije stroške na vozilu, ki so nastali le z neposrednim dotikom z živaljo, brez upoštevanja odbitne franšize,« še dodaja Dragar.
A Boštjan Pokorny je bolj kritičen. Pravi, da se namesto v vlaganje v preventivo vse prevečkrat zavarovalnice odločajo za sodne postopke, s katerimi skušajo od upravljalcev lovišč izterjati stroške, ki so jih imeli za izplačilo zavarovalnin oškodovancem. »Glede na to, da od njih pobirajo visoke premije, ki naj bi bile namenjene primarno izplačilu odškodnin, gre za nesprejemljivo in neetično dejanje, s katerim si kujejo dobičke. Podobno so nesprejemljive tudi propagandne kampanje, s katerimi kakšna zavarovalnica skuša prostoživeče živali ob cestah prikazati kot sovražnike. Takšne neokusne velikanske plakate smo lahko vse letošnje poletje občudovali ob naših avtocestah.«
