Malta je bila pretekla dva dni središče Evrope, kjer se je nadaljevalo skiciranje evropske politike za reševanje begunske krize. Dvodnevni vrh z afriškimi voditelji je osemindvajseterica končala s sklenitvijo akcijskega načrta za zajezitev migracij, ki pa je daleč od želenega rezultata obeh partneric. Včeraj so voditelji držav članic svoja zasedanja nadaljevali še z neformalnim vrhom EU, kjer so slišali vnovična opozorila evropske komisije, naj vendarle v skladu z dogovori iz preteklih dveh evropskih svetov končno izpolnijo svoje obljube. Posebnih sklepov niso sprejeli, zasedanje je namreč izzvenelo kot javni opomin predsednika evropskega sveta Donalda Tuska in predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, naj države članice izpolnijo dane zaveze.
Večina držav članic namreč evropski komisiji dolguje zagotovila, koliko beguncev iz preselitvenih kvot bodo sprejeli do konca leta. Brez teh zagotovil je namreč eden od mozaičnih kamnov reševanja begunske krize obsojen na propad. Juncker je brez dlake na jeziku opisal vse manjše potrpljenje z državami članicami: »Če bomo nadaljevali s sedanjim tempom, bomo načrt za premestitev 160.000 beguncev izvedli leta 2101.«
Zaradi izostalih obljub držav članic o finančnih prispevkih za sklad za Afriko, sklad za Sirijo, pomoč Visokemu komisariatu ZN za begunce (UNHCR) in Svetovnemu programu za hrano (WFP) se podobno slaba usoda zaenkrat obeta tudi načrtom komisije pri poskusih pomoči sirskim beguncem. Evropski voditelji bodo sicer globoko v državne blagajne morali seči še za sklenitev akcijskega načrta zajezitve dotoka beguncev, ki ga EU želi do konca novembra skleniti s Turčijo. Tri milijarde evrov in vizumska liberalizacija za Turčijo je cena, ki jo Ankara želi za oskrbo beguncev na turških tleh, zmanjšanje toka beguncev proti EU in sprejemanje zavrnjenih ekonomskih migrantov. O podrobnostih dogovora naj bi se s Turčijo do konca novembra dogovorili na posebnem vrhu. Grški premier Aleksis Cipras, ki je že več tednov tarča kritik številnih evropskih politikov, da njegova država ne stori popolnoma nič za zavarovanje zunanje schengenske meje, je včeraj dejal, da možnost rešitve begunske krize vidi v poglobljenem sodelovanju s Turčijo. S tem je naredil korenit preobrat, saj je grško stališče doslej bilo, da ne bo preprečevala beguncem poti, hkrati pa so še zagotavljali, da njihova obalna straža ne zmore nadzorovati celotne morske meje s Turčijo.
Razvojna pomoč za izvorne in tranzitne migracijske države
Voditelji držav članic EU so pred neformalnim vrhom EU s 54 afriškimi državami sklenili poseben akcijski načrt okrepljenega sodelovanja na področju preprečevanja nezakonitih migracij, razvoja afriških držav in krepitve mirovnih prizadevanj na afriški celini. Ne gre za nov veliki mejnik v odnosih med EU in Afriko, prej za kompromisni dogovor. Pristanek na ta akcijski načrt, ki vsebuje že več obstoječih razvojnih iniciativ in tudi nove, so afriškim voditeljem začinili s posebnim razvojnim skladom za Afriko. Ta naj bi bil vreden 3,6 milijarde evrov, a se je vanj stekla le dobra polovica denarja. 1,8 milijarde evrov je namenila evropska komisija, preostalo polovico bi morale zagotoviti države članice, a so doslej zanj namenile le dobrih 70 milijonov evrov. Denar naj bi namenili za razvojne projekte v Sahelu, območju čadskega jezera in afriškega roga, od koder potekajo glavni migracijski toki proti Evropi, hkrati pa bodo sredstva usmerjena tudi v razvoj tranzitnih afriških držav na tamkajšnjih migracijskih poteh. Zamisel je, da naj bi afriški begunci s tako dobljeno boljšo perspektivo ostali na afriški celini (90 odstotkov je sploh ne zapusti) in jim poti ne bi bilo treba nadaljevati v Evropo.
Če je EU upala, da bo s članicami sprejela odločen akcijski načrt skupnega nastopa proti nezakonitim migracijam in okrepljenega boja proti tihotapcem migrantov, za kar jim je bila pripravljena v zameno ponuditi več razvojnih sredstev, se evropski načrt ni povsem izšel. Migracije namreč za številne državljane afriških držav pomenijo pomemben vir prihodka, saj od sorodnikov, ki so uspeli priti v Evropo prejemajo del njihovih zaslužkov. Afriški voditelji so hoteli odločnejšo zagotovilo EU, da bo možno vzpostaviti zakonite načine preseljevanja v osemindvajseterico, a so se uspeli dogovoriti le glede omejene vizumske liberalizacije za študente, raziskovalce, poslovneže, umetnike in imetnike diplomatskih potnih listin. Evropski voditelji so sicer pristali na zmanjšanje stroškov bančnih nakazil iz EU v afriške države, s čimer se neposredno poskuša pomagati izboljšanju gmotnega položaja številnih Afričanov, ki so odvisni od nakazil njihovih sorodnikov iz Evropske unije.
Afriška pomoč za identifikacijo deportirancev
Evropska unija je sicer dobila tudi vnovično zagotovilo afriških držav, da bodo za vračanje predvidene migrante tudi dejansko sprejemali. Evropski uniji trenutno uspe vrniti zgolj tretjino afriških ekonomskih migrantov, preostalih namreč ne najdejo, ker poniknejo ali pa jim zaradi manjkajočih dokumentov ne morejo dokazati, od kod izvirajo. Po dogovoru iz Valete naj bi sicer predstavniki desetih afriških držav že v začetku prihodnjega leta prispeli v Evropsko unijo, kjer bi oblastem posameznih držav članic pomagali pri identifikaciji njihovih državljanov, ki so predvideni za vrnitev.
