Pa primerjajte to z desetletjem, ki bo pravkar za nami. Če je bilo na začetku morda še nekako videti (odštevši recimo Irak in Afganistan, ki sta se vanj raztegnila iz prejšnjega), je od leta 2008 precej – in vedno bolj – bedno. Če se človek zaloti pri trikratnem zaporednem poslušanju Traveling Wilburys in pomisli, da Rolling Stones še vedno nastopajo, mora biti nekaj narobe. Res je, skoraj vse: finančna kriza in neskončna recesija, domnevna arabska pomlad, ki se je sprevrgla v Irak in Afganistan tja do Libije ter Somalije in Jemna, namesto izvensodno justificiranega Osame bin Ladna sveto vojno vodi Kalifat, v Evropo se zgrinjajo begunci, Nizozemcem niti v tretje ni šlo. Grčija pa… ima upniško diktaturo.
V primerjavi s tem so nerazveseljiva sedemdeseta nenadoma videti skoraj idilična. Nič ni razpadlo (odštevši brettonwoodski finančno-valutni red in Beatle), nobene krize ni bilo (odštevši dva naftna šoka), ni bilo deflacijske nevarnosti (je pa bila inflacija precejšnja), ni bilo terorizma (če ne upoštevamo Mosada in Cie, palestinskih ugrabiteljev letal in izraelskih olimpijcev, južnoameriške mestne gverile, nemške RAF ter italijanskih ultralevičarjev in ultradesničarjev), »zgodovinski konflikti« na Bližnjem vzhodu pa so bili v pretežni meri kanalizirani v spopade med vojskami, v katerih je bilo civilistom (če niso bili Palestinci) nasilje v glavnem prihranjeno.
Ni povsem tako. Če niste brali oklepajev – niti približno ni tako. Malce bolj oddaljeno preteklost največkrat vidimo v lepši luči kot neposredno. Kar se nazorno pokaže vselej, ko so časopisi, televizije in splet polni nekrologov in drugih priložnostnih žanrov o istem pravkar umrlem človeku. O mrtvih se menda spodobi govoriti samo lepo, poleg tega pa se v predstavljanje lika in dela umrlega malodane vselej, težko bi bilo drugače, prikrade avtorjevo dojemanje »tistega časa« kot »srečnih dni«, še zlasti, če je aktualnost daleč od njegove predstave o tem, kakšna naj bi bila.
Navzlic temu je skušnjava reči, da takšnih, kot je bil ta teden umrli Helmut Schmidt, ne delajo več, velika. Jasno, komaj komu, mlajšemu od 45 let, to ime lahko kaj pomeni, zares spomnijo pa se ga lahko v glavnem le starejši od 60 let. Torej je treba prav zato ponoviti. Takšnih, kot je bil nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt, ne delajo več. (Živa pa sta tudi le še dva primerka – nekdanji avstrijski kancler Franz Vranitzky in nekdanji francoski predsednik Valery Giscard d’Estaing.) Danes delajo camerone namesto thatcheric, hollande namesto mitterandov, faymanne namesto kreiskyjev, gabriele namesto brandtov. Iz generacije v generacijo bolj blede in brezbarvne, neodločne in oportunistične politike, ki jim ni mogoče reči voditelji ali državniki.
A znova – Schmidt je bil kancler, ko je bila civilna družba še v povojih, ko je bila televizija državna, spleta in družabnih omrežij ter sprotnega globalnega pretoka informacij pa ni bilo, ko je bila EU še nekajkrat manjša E(G)S, svetovna ureditev pa z izjemo redkih »sivih con« jasna in predvidljiva. Drži, skupaj z d’Estaingom je na pol tajno in v sodelovanju z Bundesbanko zasnoval EMS, evropski monetarni sistem za ublažitev valutnih nihanj po razpadu svetovne finančne ureditve (iz EMS se je razvil evro); nemško gospodarsko rast je Schmidt po naftnih šokih držal nad vodo z velikim zadolževanjem in inflacijo (»Ljubša mi je petodstotna inflacija kot petodstotna brezposelnost,« je eden njegovih najbolj znanih izrekov); z neomajnim prepričanjem, da država ne sme popuščati teroristom, je ukazal osvoboditev talcev iz zajetega Lufthansinega letala in »žrtvoval« ugrabljenega industrialca Hansa-Martina Schleyerja (kar je bil začetek konca Frakcije rdeče armade); vztrajal je pri zloglasni/znameniti natovski odločitvi o namestitvi jedrskih raket srednjega dosega v Nemčiji (kar je socialdemokratsko stranko obrnilo proti njemu, sovjetsko stran pa z Mihailom Gorbačovom nekaj let pozneje, ko Schmidt ni bil več kancler, prisililo v razorožitvena pogajanja).
Ne moremo vedeti, kako bi na Schmidtovem mestu ravnala Angela Merkel, in ne, kako bi on ravnal na njenem. Resda so njegova stališča znana (in nekatera zvenijo zelo skregana z realnostjo), saj je članke in knjige objavljal do zadnjega, toda razmišljati in analizirati ni isto kot biti odgovoren. V svoji kanclerski pragmatičnosti je Schmidt danes videti kot vizionar (nemala ironija, saj mu pripisujejo izrek, da tisti, ki ima vizije, potrebuje zdravnika) ali vsaj politik z dolgoročnim pogledom, ki je pri določenih odločitvah vztrajal v lastno škodo. Toda varneje je reči, da je bil v svojem času na ravni izzivov, pred katerimi se je znašel.
Ne glede na to, kaj si zdaj mislimo o njih, vsi skupaj bomo – zlasti v zadnjem desetletju rojeni in tisti, ki šele bodo – lahko zelo srečni, če bo čez tri, štiri desetletja to mogoče zapisati tudi za merklove, camerone in hollande. In, kajpak, cerarje.
