Že kot 14-letnica je prvič tekmovala za člansko reprezentanco, kot 18-letnica je sodelovala na svetovnem prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu, na Mariborskem Pohorju je leta 1979 prva osvojila točke za svetovni pokal v zgodovini slovenskega smučanja. Dvakrat je bila udeleženka olimpijskih iger, svoja najboljša rezultata v svetovnem pokalu pa je dosegla s 7. mestom v slalomu na Zlati lisci in z 8. mestom v veleslalomu v San Sicariu z visoko startno številko 62. Ko je leta 1985 končala tekmovalno športno pot alpske smučarke, se je za kratek čas ukvarjala z akrobatskim smučanjem in na svetovnem prvenstvu v Tignesu v prostem slogu zasedla 12. mesto. Potem se je posvetila študiju na ljubljanski fakulteti za šport, kjer je uspešno diplomirala in postala profesorica športne vzgoje.
Od leta 1978 do 1980 sem bil njen reprezentančni trener. Bila je neposredna, njena neposrednost se je kazala tudi pri morebitnih napakah. Običajno je zelo na glas bentila, vendar zmeraj tako, da ni obremenjevala okolice. Vseskozi so jo krasili čist in pošten odnos do športa in športnikov, odkritosrčnost, kolegialnost, pripravljenost za sodelovanje in pomoč drugim, kar je še posebej izkazovala pri svojem poznejšem delu v Smučarskem klubu Snežinka, Skakalnem klubu Ilirija, Smučarski zvezi Slovenije, Klubu slovenskih olimpijcev in Fundaciji za šport.
Bila je jedro reprezentance, ki jo je odlikovalo to, da so vse smučarke končale študij in se pozneje uspešno vključile tudi v delovno življenje. Oče in mama sta jo v športu vseskozi usmerjala, naklonjenost družine in trenerjev pa je znala vedno hvaležno vračati ter vsak svoj uspeh deliti s sotekmovalkami in ekipo. Bila je eno od deklet, za katere bi človek rekel, da bolj pripadajo kolektivnim športom kot strogo individualnim.
Z možem Sašem sta otroka Najo in Tima vodila skozi lepote in čeri vrhunskega športa. Vse življenje je bila športno dejavna, a je bilo doma kljub temu kosilo vsak dan skuhano. Njena kritičnost do stanja v slovenskem športu, še posebno v smučanju, je bila zmeraj naravnana k izboljšanju razmer za delo otrok in mladine. Želela je, da bi se jih lahko s športom ukvarjalo čim več. »Smučanja se na žalost ne more iti vsak. Klub ponudi le kombi, vrtalko in kole, drugo plačaš sam,« je pred enajstimi leti dejala v pogovoru za Dnevnik. Žal pa slovenska športna scena Nuše ni znala izkoristiti v večji meri. Njena pozitivna naravnanost, izkušnje in znanje bi prav gotovo bili dobrodošli zdaj v obdobju finančne recesije, premalo volonterskega dela ter pri kvalitetnejšem selekcioniranju otrok in mladine na osnovi resničnih potencialov posameznikov s sistemsko materialno podporo in ne le tistih, ki zmorejo plačati visoke stroške treningov in tekmovanj.
O dilemah in odprtih vprašanjih se je velikokrat posvetovala s strokovnjaki in prijatelji. Da je bila izjemno spoštovana med športniki in športnimi delavci, vemo vsi, ki smo redno ali občasno hodili na pogovore, nasvete ali druženje v družinsko avtomehanično delavnico Babnikovih v Tomačevsko ulico v Ljubljani. Tudi do nas trenerjev je bila kritična, predvsem v položajih, ko ji ni uspevalo dosegati želenih rezultatov, mi pa ji nismo znali v celoti pojasniti vzrokov za to. Reprezentančni treningi so bili zelo naporni, zato je prihajalo tudi do napetosti, ki pa jih je Nuša s svojim neposrednim in hitrim odzivanjem znala razbiti in spraviti v normalne tokove. Včasih je delala red tudi namesto trenerjev. A nekateri so pri njej šele po letih ugotovili, da so imeli vseskozi opraviti predvsem s poštenim in trdnim karakterjem.
Če jo je kaj v življenju presenetilo, razočaralo in prizadelo, je bila to njena agresivna bolezen. Imel sem občutek, da se je morda celo preveč obremenjevala z njeno zahrbtnostjo, zato je iskala številne rešitve, kako bi si izboljšala zdravje. Toda kljub vsem željam in naporom ji ni bilo dano, da bi vsaj ustavila, če že ne premagala smrtonosni pohod bolezni, ki je bil krut najprej zanjo in za domače, seveda pa tudi za velik krog njenih prijateljev. To je bil njen res prvi in edini veliki poraz. Če je to sploh poraz.
Tomo Levovnik
