Še marsikaj izredno zanimivega bi se dalo zapisati o današnji lokaciji, zagotovo pa bi bil naglavni greh, če ne bi nič zapisal o gostilni Šerek, ki ima pestro in privlačno zgodovino. Tam, kjer je bila ta znamenita gostilna prvotno umeščena, so ljudje, ki jim zgodovinski viri pomenijo bogastvo nekega naroda, ohranili košček kamnitega portala, na katerem je zapisana letnica 1794. Gostilno naj bi takrat imel v lasti neki Italijan, ki je v te kraje prinesel svoje manufakturne spretnosti in jih je začel zelo uspešno spravljati v denarce. Potem so se lastniki kar pogosto menjavali in na prelomu iz 18. v 19. stoletje je kot lastnik zapisan domačin Zupančič, ki je imel hčer. Ta se je poročila z Mihaelom Omahnom, ki je prišel iz Velikega Grabna v bližini Trebnjega in je bil mešetar, trgovec pa še gostilničar. Takrat je ob stavbi tekel potok Višnjica, in ko se je omenjeni zagnani Mihael odločil, da bi kandidiral za župana Višnje Gore, mu mestni možje niso bili ne vem kako naklonjeni, pa so mu rekli, da bo lahko kandidiral, če se bo preselil v bližnji Dedni Dol. Naš vrli Mihael se je znašel in je hišo, ki je stala ob malo prej omenjenem potoku, dogradil, tako da jo je čez potok potegnil in je potem tudi bival v tistem »čezpotočnem« delu hiše, ki je bil prostorsko v Dednem Dolu, gostilno pa je imel v Višnji Gori. Uspelo mu je in je bil župan kar 40 let.
Tudi trgovino sta si omislila »ta mlada dva« Omahnova in sta jo uspešno vodila, vendar sta pozneje vse skupaj prodala družini Škrabar (eden od sinov v tej družini je bil znani slovenski novinar Stane Škrabar, ki je bil urednik časopisa Ljudska pravica, pozneje pa Primorskih novic), kjer je bilo kar nekaj otrok, trije sinovi in hči, vendar se je usoda z njimi prav neprijetno poigrala in je gostilna pristala v rokah Bašarjevih.
Bašarjevi so prišli iz Gorenjske, pravzaprav sta prišla Ivan in Julijana. Ona je bila iz dokaj premožne družine, njena dota je bila temu primerno bogata, on pa je bil žandar, kar takrat tudi ni bila prav zanemarljiva služba. Imela sta pet hčera: Julijo - Julči, Ivo, Vero, Maro in Vido. Ob gostilni sta bila balinišče in kegljišče, nadkrito in celo zaprto ter ogrevano, tako da so na glinenih tleh lahko kegljali ne glede na vremensko primernost ali neprimernost. Med drugo svetovno vojno je bila trgovina, ki je bila poleg gostilne, odprta in v njej so stregla domača dekleta. Šolo so okupatorji požgali in potem se je za nekaj časa njeno delovanje preselilo v gostilno. Po drugi svetovni moriji pa klasika: oblasti so vse skupaj nacionalizirale, v trgovini so odprli čevljarstvo, gostilno pa so Bašarjevim vzeli. Oče se je zaposlil v bližnji betonarni, pri hiši pa jim je uspelo zadržati nekaj malega živine. Gostilno so dobili nazaj leta 1952, oče je umrl leta 1955, mama pa leta 1960. Nobena od hčera ni videla svoje prihodnosti v gostinstvu.
Potem se je Julči opogumila in skupaj z možem Karlom Šerekom (izučenim odličnim mesarjem iz Stične) sta zagnala novo gostilno. Jedilnik sta oplemenitila s ponudbo najrazličnejših zrezkov, svojim gostom pa ponujala tudi postrvi in slastne domače koline. Leta 1968 sta kupila novo poslopje in na današnji lokaciji posel s skupnimi močmi vodila vse do leta 1986, ko sta dala gostilno v najem. Tako se je pripetilo, da je v te kraje pot zanesla Anko Knezovo in Rada Glaviča. Ko sta ugledala takrat zaprto gostilno, sta se spomnila na njeno bogato zgodovino. Smrtni greh se jima je zdel, da gostilna ne obratuje, zato sta se opogumila in pozvonila na zvonec, kjer piše Šerek. Z Julči, zdaj že častitljivo gospo, sta se dokaj hitro dogovorila in gostilno vzela v najem.
Vse, kar Rado in Anka prineseta na mizo, je resnično perfektno – omamno slastno in več kot dobro, pa naj bo govor o prekajeni postrvi ali polžih, ki jih zna vrla Anka pripraviti na vsaj štiri načine, obari iz žabjih krakov ali polžji pašteti, prav posebnem »čarovniškem golažu« ali prav tako posebni Šerekovi juhi, sestavljeni iz buč in brokolija. Ali pa o specialni telečji krači, na prav poseben način pripravljenem žrebičkovem rostbifu, slastnih telečjih jetrcih ali kostanjevi torti (glej recept!). Vse omamlja vsa človeška čutila, ne le brbončice, še zlasti ko začne Rado v kozarce točiti Štembergerjeve vinske vrhunskosti ali pa Sirkove in tiste iz vinske kleti Škrgat. Če k vsemu dodam še neizmerno delavoljnost in življenjsko pozitivnost, ki veje iz obeh gostilničarskih mačkov na vsakem koraku, potem je podoba višnjanske gostilne Šerek skladno z vsem vrhunskim zaokrožena. Vztrajajta na svoji prečudoviti poti, draga »Šerekova«!
