Zadeva, ki si sama sramežljivo pravi tehnična ovira, zaenkrat resda kot kakšen tujek štrli iz idilične pokrajine ob Sotli. A samo vprašanje časa je, kdaj se bo raztegnila, zlila z mejo in naravo okrog nje ter skupaj z visokogorskimi vršaci sklenila varen objem okrog očetnjave.
Televizije po državi bodo prenašale slovesnost ob postavitvi zadnjega stebra, ki bo ponosno nosil bodečo žico. Migranti, kdo so že to, se bodo v zanosu domoljubja spraševali državljani in državljanke in zamahovali z rokami, češ, lanski sneg. Zastave bodo dostojanstveno plapolale, na njih grbih bo tiho kraljevala črna črta, zarisana čez Triglav in morje. Vinko bo v kamero godel, kako velik dan da je to za državnost. Končno se bomo lahko prenehali sekirati za svoje krhko, delikatno slovenstvo, ki so mu še donedavna z vseh strani grozile infekcije. Samo nekaj nam ne bo jasno – kako za vraga se tega nismo spomnili že prej?! Z eno genialno potezo smo ukinili Hrvate z njihovimi podlimi igricami, Italijane, ki so neotesani preplavljali slovenske gostilne, islamske ekstremiste, ki v svoje dojenčke vgrajujejo bombe, pa Avstrijce in Nemce, ki nam poletja ubijejo s prometnimi infarkti… Kaj pa sploh potrebujemo od zunaj, bo domoljubje izvajalo retorične piruete. Sami smo svoj gospodar in vse, kar potrebujemo, imamo prav tu…
In potem bo tam roka. Protokol jo bo želel spregledati, ampak roka bo tam, resda sramežljiva, vendar odločna v svojem namenu. No, kaj, bo nejevoljen protokol. Roka bo povedala, da je v vikendici na Krku minuli konec tedna pozabila harmoniko. Nekaj časa bo vladala začudena tišina, nato se bo razleglo kričanje. Nekdo se bo spomnil, da se mu je dopust iztekel in da mora nazaj v službo. V Švico! Tretji bo moral v šoping v Zagreb, ker se mu je stari plašč zataknil ob žico, četrti se bo namenil na fino in poceni hrvaško ribo (ki zaradi ograje ne priplava več do slovenskega krožnika). Apačani bodo protestirali, da želijo nazaj svojo davčno nepravico, ki jim jo je meja tako grobo odvzela skupaj s smislom življenja. Pravi kaos pa bo zavladal, ko bo milijon slovenskih duš seštelo ograjo in poletje: »Kvaaa, dopust na slovenski obali?!« Spoznanje bo grenko, a neizogibno: ujeti smo.
Panika bo zavladala, ko bomo dojeli, da si malo nestabilno barko delimo z vsemi norci, pred katerimi sicer bežimo na dopust. Klicali bomo Amnesty International, ko bomo ugotovili, da smo se zazidali v klavstrofobičen kokošnjak skupaj z zlobnimi babicami, ki mladim parom odrekajo otroke; z latentnimi homoseksualci, ki sežigajo ljubezen v imenu pravičnega boga; z, O MOJ BOG, cigani!!!; z lopovi, gradbenimi baroni, preprodajalci tega in onega, jemalci podkupnin in daril in vsem drugim plevelom družbe.
Tako bo napočil večer, ko bomo sedeli vsak v svojem domu, prezebli in lačni in v temi, ker bo sistem v vsesplošnem kaosu razpadel kot verodostojnost ustavnega sodišča. V smrtnem strahu pred ograjeno anarhijo tam zunaj bomo po tranzistorju poslušali, kako se ljubljeni vodja čez Alpe kobaca po zasluženo Nobelovo nagrado.
Ni kaj, se nam bodo izmučeni obrazi v temi raztegnili v nekaj podobnega nasmehu, radi nas imajo tam zunaj.
