Čeprav bruto domači proizvod raste in bo tudi v prihodnje, poganjala pa naj bi ga izvoz in tudi trošenje gospodinjstev, in četudi ima povprečni Slovenec na banki v povprečju 7450 evrov (dva odstotka več kot lani oziroma 670 evrov več kot pred krizo), pravega optimizma, kaj šele sproščenega zapravljanja med potrošniki ni čutiti. Trgovci tarnajo, ekonomisti pa niso presenečeni.
»Pri tekoči potrošnji, ki se financira iz dohodkov in plač in se porabi za vsakodnevne življenjske potrebščine, se že kaže malenkostna rast, potrošnja poltrajnih in trajnih dobrin pa je daleč od ravni pred krizo. Potrošnja teh dobrin je vezana na potrošniške kredite, ki so zastali, saj so ljudje do zadolževanja veliko bolj zadržani in odgovorni kot pred krizo, banke pa precej strožje pri odobritvi teh kreditov. Poraba bo bolj rasla šele, ko bo prevladal potrošniški in poslovni optimizem. Ljudje zdaj še ne verjamejo, da smo res izšli iz krize, čeprav statistika kaže na to. A nekako še ne čutimo, da se to res dogaja na našem dvorišču. Dobra novica o rasti BDP se še ni prenesla na obnašanje in občutek varnosti, ki ga morajo ljudje čutiti, da več zapravljajo. Dokler bo trajala velika negotovost glede zaposlenosti in plač, bistvenega povečanja ni pričakovati,« meni ekonomist Bogomir Kovač, ki enega od razlogov za sedanje nezadovoljstvo trgovcev s prenizko zasebno potrošnjo vidi tudi v njihovih napačnih odločitvah izpred krize. »Poslovna strategija in politika trgovinskih podjetij je bila v času velike ekspanzije in rasti pred krizo zelo tvegana in preveč optimistična, zato je ponudba enostavno presegla možnost trošenja.«
Kriv tudi lov na čarovnice
Medtem ko so potrošniki previdni zaradi še vedno svežih slabih izkušenj iz krize in negotovosti glede prihodnosti, imajo bančniki svoje razloge za previdnost pri podeljevanju kreditov, še zlasti podjetjem. »K še vedno trajajočemu strahu pred prihodnostjo je prispevalo tudi vzdušje lova na čarovnice, ki smo ga ustvarili v času boja proti tajkunom, ko smo z vladnimi ukrepi in ustavitvijo kreditiranja namesto tajkunov uničevali kar podjetja. Tisti ukrepi so se morda zdeli politično privlačni, a so bili škodljivi za družbo. Rado se je tudi govorilo o skrivnih dogovorih bančnih lobijev, ki da se dobivajo na vampih in tam odločajo o podeljevanju kreditov, zdaj pa se zdi, da bi se bankirji najraje nekam skrili in počakali, dokler se ne polovi vseh tajkunov. Bančniki si sploh ne upajo več sprejeti nobenih odločitev in podeliti komu kredita, ki se seveda lahko spremeni v slabega. In teh ne bo nič manj prav zato, ker se ob vse manjšem obsegu vseh kreditov avtomatično sam po sebi povečuje delež slabih. Če upoštevamo še tisti zakon o uravnoteženju javnih financ iz leta 2012, lahko ugotovimo, da po krizi s temi ukrepi pravzaprav nismo naredili nič manj škode kot s samo krizo. Še vedno si nihče nič ne upa, mediji pa so polni slabih novic in vse prikazujejo še slabše, kot je, čeprav nikakor nismo najslabši na svetu,« pravi ekonomist Jože Mencinger. Po njegovem se nam zdi, da je kriza končana predvsem zato, ker smo se bolj navadili nanjo. »Ne verjamem, da bomo tako v svetu kot pri nas še kdaj doživljali takšno rast kot pred krizo. A morda je niti ne potrebujemo, saj je bilo stanje visoke rasti pred krizo še bolj nenavadno in nenormalno.«
Drugače bo šele, ko ne bo negotovosti
Tudi zato se ne zdi smiselno, da bi zaradi želje po večji zasebni porabi slednjo skušali spodbujati z morebitnimi novimi pritiski na banke po bolj agresivnem kreditiranju zasebne porabe. Ključni problem pač leži drugje in tega se potrošniki sami najbolj zavedajo. Pri tako veliki stopnji brezposelnosti, ob negotovosti zaposlitev, rasti deleža prekarnega dela in tako imenovanih samozaposlitev, je težko pričakovati večjo rast porabe. Zanjo je potreben občutek gotovosti. Tega se v EU vse bolj zavedajo, zato v nekaterih državah, na primer v Nemčiji, sistematično povečujejo dohodke in minimalne plače, da bi spodbudili porabo prebivalstva, ki se je zato res povečala.
