Tako kot je bilo še do sredine prejšnjega stoletja samoumevno in golo dejstvo, da je film črno-bel, tako je danes samoumevno in golo dejstvo, da je film barven. Če se pojavi v črno-beli tehniki, to velja za nekakšno artistično izjemo. Če ne kar za nevarno kršitev norme: vsaj v Stanju stvariWima Wendersa iz leta 1982 je tako, da režiserja, ki hoče remake nekega starega hollywoodskega filma posneti v črno-beli tehniki, ubijejo. Stanje stvari je črno-belo, Wenders je sicer preživel, toda naslednji film je spet posnel v barvah.
Za prav takšno izjemo, čeprav ne toliko umetniško kot tehnološko, je nekoč veljal barvni film. Pravzaprav še več kot le izjema, barvni film je bil senzacija. Starejši gledalci se morda še spomnijo plakatov z napisi »barvni film v technicolorju«! Technicolor namreč ni bil le blagovna znamka ameriškega podjetja Technicolor Motion Picture Corporation, ki so ga leta 1915 ustanovili Herbert Kalmus, Daniel Comstock in Burton Wescott, marveč je precej časa veljal kar za sinonim barvnega filma.
Prelomne tehnološke invencije
S filmom, ki je nastal kot tehnična iznajdba, je pač tako, da so bile v njegovi zgodovini tehnološke invencije vsaj tako pomembne kot estetske. Nekatere, kot sta vpeljava zvoka in barve, pa so bile celo tako prelomne, da so spremenile tudi estetiko filma. Vendar ne takoj, ampak polagoma, kakor sta tudi zvok in barva, s katerima so sicer eksperimentirali že od samega začetka filma, potrebovala precej časa, preden sta se uveljavila v filmski industriji. Glavna razloga za postopno uporabo barve v filmu sta bila tehnološki in ekonomski.
Vse tehnike snemanja, projiciranja in reproduciranja slike v barvi temeljijo na postopkih aditivnega in subtraktivnega mešanja barv, ki izhajata iz Newtonovega odkritja spektralne narave bele svetlobe. Aditivni postopek, ki ga je leta 1861 v fotografiji razvil škotski fizik James C. Maxwell, temelji na dodajanju in prelivanju snopov monokromatskih svetlobnih virov v treh osnovnih barvah, rdeči, zeleni in modri: prelivanje rdeče in zelene rezultira v rumeno, rdeče in modre v vijoličasto ter modre in zelene v sinjemodro.
V filmu so poskusi z barvo potekali v dveh smereh. Prva je nanašanje barve na črno-belo sliko, bodisi kot ročno barvanje ali tintiranje posameznih fotogramov, sličic, ali pa toniranje, s katerim so v postopku razvijanja filma črno-beli sliki dodali barvno dominanto (denimo modro za nočne prizore, rdečo za prizore s požari ipd.). Druga smer je bila v odkrivanju specifičnih metod in materialov, ki bi omogočili barvno sliko oziroma snemanje v barvah. Prvi poskus je bil angleški kinemacolor (patentiran leta 1909), ki se ni obnesel, sredi 20. let prejšnjega stoletja pa so se pojavili prvi filmi, s katerimi je družba Technicolor začela zapleten tehnološki proces, ki je v tretji fazi pripeljal do pojma barvnega filma.
Predrago!
Filmi v produkciji Davida O. Selznika, kot so Alahov vrt (1936), Zvezda je rojena (1937) in V vrtincu (1939), so bili prve in velike barvne uspešnice, a vseeno niso zalegle, da bi barvni film prevladal. In sicer zato ne, ker je bil z ekonomskega vidika predrag. Hollywoodski poslovni časopis Variety je izračunal, da barva kot atrakcija prispeva le okoli 25 odstotkov k izkupičku filma, obenem pa več kot podvoji stroške produkcije. To je bil glavni razlog, da je bilo še leta 1950 komaj 19 odstotkov vseh ameriških filmov barvnih. Leta 1955, ko je technicolor že imel konkurenta v eastman colorju (ta ga je tudi spodrinil), je resda bila barvna že polovica ameriških filmov, toda črno-bela tehnika je še vedno veljala za standard; šele v 60. letih je ameriška filmska industrija sprejela barvni film kot novo normo.
Najprej Disneyjeve risanke
Če pogledamo še z estetskega vidika, zgodovina barvnega filma kaže, da je bila barva vpeljana kot nov element atraktivnosti in spektakularnosti: najprej in najbolj jo je sprejela disneyjevska animacija, v igranem filmu pa je bila rezervirana za fantastiko in kostumske oziroma zgodovinske spektakle. Včasih je bila uporabljena samo v določenih prizorih, kot kontrast čudežnega ali fantastičnega in črno-belega navadnega ali realnega (npr. Čarovnik iz Oza, 1939). Ta kliše je bil preobrnjen v filmu Vprašanje življenja in smrti (1946), kjer je bila medvojna Anglija posneta v technicolorju, nebeška glorija pa v črno-beli tehniki. Pogosto kritizirana »kričavost« barv v filmu ni bila toliko posledica tehničnih omejitev, kakor je bila namerna, saj naj bi poudarila bleščavo zgodovinskih scen in kostumov. Producent filma V vrtincu je odpustil režiserja Georgea Cukorja in direktorja fotografije Leeja Garmesa, ker se nista hotela ukloniti njegovi zamisli o kričečem barvnem videzu.
Seveda pa ni ostalo le pri tem. V krajši retrospektivi technicolorja – od Fantoma iz opere iz leta 1925 do Fellinijeve Giuliette in duhovi iz leta 1965 –, ki so jo pripravili v okviru Liffa, bomo lahko videli, kako in zakaj je ta blagovna znamka postala tudi sinonim barvnega filma.
