To so bili sicer izmuzljivi termini z določeno težo med akterji. Fetišizem individualne svobode izražanja ni bil nič manj izrazit v časih samoupravnega uresničevanja interesov v kulturi, kakor je danes, ko se čedalje bolj opoteka javni interes za kulturo. Posredna javna subvencija na primer organizatorju likovne razstave, performansa ali prireditelju koncerta, od katere je prejel honorar, je bila videti samoumevna. Ni krnila neodvisnega statusa lika na sceni, če je bil prejemnik subvencije organizator iz referenčnega kroga, naj je šlo za študentsko galerijo ali alterkoncertnega posrednika, ki je pri organizaciji koncertov kombiniral tržni mehanizem prodaje (cenovno vedno dostopnih) vstopnic z obstoječim sistemom razmeroma majhnih, a vzdržnih podpor. Te podpore netradicionalnim umetnostim so bile največkrat uvrščene v ohlapno rubriko mladinska kultura. V tedanjem razmerju sil so bile priborjene. Prav nihče jih ni podaril, kaj šele, da bi kdo z njimi kupoval razredni mir. Na delu je bila preobrazba pojma in polja kulture, ki ni bila po volji ne državni politiki ne nosilcem nacionalne kulture in tradicionalnih umetnosti.
Danes je obkladanje nekoga z državnim umetnikom ponovno žaljivka, vendar v vsakdanjem žargonu največkrat kaže na ustvarjalca, ki velja za davkoplačevalskega zajedavca, nesposobnega ali komercialno premalo prodornega, da bi se s svojim delom preživljal na trgu, kakor gre nova mantra. Država odkrito odpoveduje kot zanesljiva spodbujevalka, podpornica umetnosti in širše kulturne produkcije. Na videz brezidejno kulturno ministrstvo v duhu varčevalnih ukrepov in proračunskih prisil izvaja tiho administrativno selekcijo med različnimi kulturnimi sektorji in področji, med javnim in nevladnim sektorjem, institucionalno in neinstitucionalno kulturo, tradicionalnimi in sodobnimi umetnostmi, kulturno in kreativno industrijo, dediščinsko in živo kulturo.
Društvo Asociacija je že pred časom spodbudilo razpravo o zasebnem vlaganju v kulturo, ki naj bi v času javnega krčenja sredstev za kulturo in umetnost vsaj delno popravljala stanje prek oblik podpor zasebnikov, kot so donacije, sponzoriranje, davčne olajšave in drugi instrumenti, ki jih poznajo v razvitih kapitalističnih državah, tudi v ZDA, da ne bi bilo pomot.
Kulturna sociologija bi temu rekla, da neodvisni v igro poleg ustaljene državne oblike podpor umetnostim in kulturi priklicujejo še druge oblike posttržnih ustanov, kot so sodobno mecenstvo (fundacij, naročniških organizacij in zasebnikov) in vmesne oblike, kot so agencije, financirane iz javnih prihodkov (na primer umetniški sveti v anglosaksonskem svetu), ali pa ustanove, kot so radiotelevizije, ki so odvisne od vrst javnih prihodkov, a imajo tudi lastno produkcijo.
Raymond Williams je v času vladavine Margaret Thatcher objavil članek, v katerem še zmerom aktualno analizira odnos in zadrege Johna Maynarda Keynesa pri uvajanju nekonsistentnega sistema javnih podpor umetnostim prek Arts Councila, ki so ga po vojni ustanovili na njegovo pobudo. Keynes je v svoji argumentaciji v prid podporam drsel z ene opredelitve namena tega neodvisnega telesa na drugo. Najbolj znana je prvotna zamisel o zmernih podporah likovni umetnosti (in pozneje drugim umetnostim), ki na trgu ne more preživeti sama. Njej je zoperstavljeno verjetje, da bi se morale umetnosti po začetnih spodbudah na koncu vendar vzdrževati same. Toda ekonomist je imel svojo pobudo vseeno za poseg pri preoblikovanju tržnega gospodarstva oziroma intervencijo v sam trg, iz katerega je izvzel umetnost. Toda najbolj v oči bode četrta možnost oblikovanja resne, širše in spremenljive popularne kulture, ki se spreminja tako, kot se spreminja tudi tradicionalna umetnost in z njo vred njena publika. To ne pomeni zavračanja podpore tradicionalne umetnosti in ustanov, ki bodo vedno deležne vsaj omejene naklonjenosti širše javnosti. Četrta možnost je tista, za katero je vredno zastaviti svoj glas in se ne večno opravičevati zaradi načela javne finančne in drugačne podpore umetnostim.
Williams je v zvezi z zasebnimi podporami (oziroma olepšano vlaganji) ravno glede sponzoriranja kulture opozoril na ključno dejstvo. Na umetnost in na druga področja pritiskajo tako, da bi jih podredili novi vrsti trga, ki ne temelji več na stroških in prihodkih, marveč na novih oblikah oglaševanja in sponzoriranja, ki same pohabljajo gospodarstvo in trg sam – do točke, ko oglaševanje samo postane pravzaprav edina dobičkonosna sodobna umetnost. Vredno opozorilo misleca kulture v družbi.
