Intervju z Mirkom Ramovšem: V lesenih coklah so delali in tudi plesali

Cokle so bile včasih vsakdanje, poceni obuvalo, v njih so ljudje hodili, delali, zagotovo pa na Koroškem ali v Zgornjem Posočju. V Posočju so bile cokle lahko podobne običajnim visokim čevljem, le da je bil podplat lesen. Tako se je laže hodilo. Vedno pa se je zastavljalo vprašanje, ali so v coklah plesali ali ne.

Po svetu obstajajo plesi v coklah, s katerimi dosegajo posebne ritmične in akustične učinke, vendar v Sloveniji ni šlo za te vrste ples. V coklah so plesali, ker niso imeli drugih čevljev. V njih je bil težko plesati, še teže se hitro vrteti. Če so bile na Koroškem cokle v napoto, so jih odvrgli in plesali brez njih, bosi ali obuti le v grobe pletene nogavice. V Zgornjem Posočju so cokle lahko imele zadaj pašček in se je tako dalo laže plesati. Danes cokle na odru izkoriščajo za učinkovitost koreografij.

To se je zgodilo naključno. Pripravljal sem plese iz Zgornjega Posočja in v zapisih dr. Radoslava Hrovatina sem našel podatek, kako so v vasici Bavšica plesali v coklah. Domislil sem se, da bi v ples imenitnejših tržanov vključil tudi revnejše okoličane, obute v cokle. In da vse skupaj ne bi bilo dolgočasno, je kolega predlagal, da ples v coklah ritmično prilagodiva glasbi. Na odru je to imelo prav poseben učinek, kar so pozneje mnogi posnemali in začeli govoriti o coklarskem plesu kot posebnosti. Zelo hitro se lahko ustvari zmeda, če izročila ne poznaš. Coklarski ples pri nas ni obstajal.

Da, oni ob tla tolčejo z ojačanim prednjim delom čevljev, kar se sliši kot potrkavanje. A slavna skupina Riverdance je seveda le artistična nadgradnja prvotnega plesnega izročila. Zanimivo je, da je skupina v iskanju novih izzivov začela v svoji maniri predstavljati tudi plesna izročila drugi narodov, na primer španski flamenko. Plesi, ki sem jih sam videl na Irskem, pa so bili v resnici zelo preprosti. Gre za dva tipa keltskega plesa: oba zahtevata zravnano telo, le da se eden izraža z ritmičnimi udarci nog, drugi pa s poskoki in posebno držo rok.

Izšel sem iz folklorne skupine, ki jo je France Marolt ustanovil zato, da bi se na oder prenesli plesi, ki so bili zapisani na terenu, in da bi se širila vednost, kako smo pri nas nekdaj plesali. Tudi sam sem pozneje sledil prepričanju, da v koreografije ne smem vnašati preveč umetniške svobode in da moram ostati blizu terenskim raziskavam. Res pa je, da ne sam ne moji predhodniki nismo več videli teh plesov v živih izvedbah in smo jih zapisovali le po spominu informatorjev, razen v Reziji, kjer je ples še vedno živ. Nekaj te pristnosti premoreta še valček in polka ali v Prekmurju njihov sotiš. Vsekakor pa je to, kar danes gledamo na odru v izvedbi folklornih skupin, zgolj naša predstava o preteklosti.

Naše raziskave večinoma kažejo podobo podeželskega plesa od sredine 19. stoletja naprej. Iz zgodnejših časov izvirajo skromni drobci, na podlagi katerih je mogoče delati le rekonstrukcije. Moj naslednik pri skupini Franceta Marolta dr. Tomaž Simetinger veliko raziskuje po starejših arhivih in pogosto najde zanimive podatke, ki potrjujejo naše domneve o pretekli plesni kulturi. Sicer nam je Valvazor marsikaj povedal o plesnih navadah svojega časa, a zelo malo, katere plese so plesali.

Na našem podeželju žal ni bilo izobražencev, ki bi raziskovali plesno izročilo, deloma tudi zato, ker zbiranje in zapisovanje plesov ni preprosto. Če pogledam še dlje v preteklost, je treba vedeti, da so bili recimo renesančni plesi značilni za aristokracijo. Zanje so bile potrebne dolgotrajne vaje, ki so jih vodili plesni mojstri. In tudi meščanstvo je poznalo plesne učitelje. Plesnega pouka na podeželju seveda ni bilo, mladi ljudje so se plesov učili od starejših in drug od drugega.

V Prešernovem času so že plesali valček, ki je sicer zaživel konec 18. stoletja, vrhunec pa doživel s Straussom v 1. polovici 19. stoletja. Izvira iz kmečkega plesa, a ko je prišel na meščansko plesišče, so ga plesni mojstri polepšali. V preprostejših oblikah so ga poznali tudi naši ljudje na podeželju, po trgih in mestih. Polka je prišla v naše kraje nekoliko pozneje. Domneva se, da naj bi nastala okrog leta 1934 na Češkem, vendar gre za poljski izvor. Hitro se je začela širiti po meščanskih plesiščih, podobno kot mazurka, še en poljski ljudski ples. Najprej jo je prevzelo in stiliziralo tamkajšnje nižje plemstvo, ko pa je mazurke začel pisati še Chopin, so obnorele Evropo. K nam na podeželje je prišla večinoma že v različicah. Tako se je na Štajerskem uveljavila mašarjanka, v Prekmurju šamarjanka, na Koroškem pa malender.

Narodna noša je po Angelosu Bašu ime za kmečko obleko, kakršno je proti koncu 19. stoletja začel nositi del narodno zavednega slovenskega meščanstva ob določenih slavnostnih priložnostih. Z njo so izražali pripadnost domačemu kulturnemu izročilu in s tem slovenstvu, zato jo je dr. Bojan Knific opredelil kot pripadnostni kostum. Zaradi podobnosti z nošo Gorenjcev pa ni mogla predstavljati noše vseh Slovencev. Zahvaljujoč raziskavam dr. Marije Makarovič se danes skoraj ne pojavlja v odrskih postavitvah folklornih skupin. Plesalci so zdaj oblečeni v kostume, oblikovane po noši kmečkega prebivalstva ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko je živela večina plesov, ki jih predstavljajo. Težave nastopijo tudi pri glasbeni spremljavi, saj v času, ko je bila v navadi noša, ki jo predstavljajo rekonstruirani kostumi, še ni bilo harmonike, ki je danes osrednji inštrument folklornih skupin.

Vrsto let sem vodil seminarje, kjer sem učil mentorje, ki zdaj vodijo folklorne skupine. Nisem bil prvi in edini, omenil bi Marijo Šuštarjevo in dr. Bruna Ravnikarja. Vsi me seveda poznajo, vedo, da sem bil pri učenju natančen in kdaj morda naporen. Zaradi tega me spoštujejo, vendar jih tudi sam spoštujem, poznam njihov trud in neskončno prizadevnost. S takimi občutki sem spremljal tudi večer v Velenju, moje kritično oko je tokrat uživalo.