Intervju z Mihaelom Glavanom, nekdanjim vodjo rokopisnega oddelka NUK: Trubar je ikona slovenstva in krščanstva

Ko govorimo o nastanku protestantizma in reformacije, o prvi polovici 16. stoletja, govorimo o izjemnem času: to je čas po odkritju Amerike, tiska, Zemlja ni več nepremična plošča s privatnim soncem, tu so vpadi Turkov… Hkrati Erazem Rotterdamski napiše Hvalnico norosti, Thomas More Utopijo.

Gre za prelomen, prehoden čas evropskega srednjega veka v renesanso, ko se spoznanja o svetu začnejo bolj temeljito širiti med ljudmi, države se močneje povezujejo, odnos med cerkveno in državno oblastjo pa se zelo intenzivno spreminja. Začetek stoletja je še čisto papeški, saj Rim postavlja vladarje in je absolutni cenzor in varuh vsega duhovnega. Družbene odločitve pa nato postopno vedno bolj prehajajo na posvetno oblast, papeži vladarje le še potrjujejo, ne postavljajo jih več samostojno. Na drugi strani je to čas tehničnih odkritij, denimo Gutenberga in Kopernika. Na tretji strani vidimo humanistično-miselni obrat v človeku, ki je bil v srednjem veku še popolnoma priklenjen na nerazumljivo nadzemsko božjo silo, ki je bila brezprizivna. Družbeni odsev tega obrata je renesansa, ki na umetnostnem in kulturnem področju sproža procese, ki drug drugega oplajajo in pospešujejo.

Trubarjeva zgodba – od kmečkega otroka do evropskega reformatorja – je primerljiva s tem časom. To je izjemen lok. Ko sem nizal njegove življenjske postaje, sem uvidel, kako pleza po tej lestvici – kako se mu od osnovnega in srednjega šolanja s pomočjo cerkvenih in posvetnih mogočnežev, pa tudi duhovnih in znanstvenih umov tistega časa postopno odpirajo svetovi. Napreduje do svoje visoko odgovorne funkcije utemeljitelja in voditelja slovenske reformirane cerkve, a se zmeraj po mavričnem loku, ki je pripet na zemljo, vrača k preprostemu ljudstvu – od tal, torej kmečkih korenin, prek evropskega intelektualnega nivoja, ki ga je vendarle dosegel, saj je uvrščen v vse enciklopedije 16. stoletja, spet nazaj na tla, kot župnik, pastoralni delavec, tako doma kot na Nemškem. Njegove knjige so sredstvo za širjenje vere, izobrazbe in odprte misli. Njegov sodobnik, istrski teolog Flacius Illyricus, je imel denimo drugačno pot – izšel je iz skromnih domačih razmer, a je pristal izključno v protestantskih akademskih teoloških sferah in do smrti pisal predvsem teoretske spise in disputacije, nikoli ni zmogel poti nazaj k ljudem.

To je Trubarjevo evangeličansko krščanstvo, ki ga mnogi občudujejo in posnemajo, ne le evangeličani, ampak tudi katoliki, med njimi Kocbek. Ta je imel Primoža Trubarja za genialnega očeta slovenskega pismenstva. Zanj ni bil niti naključni pristaš reforme niti negativni verski heretik ali nasilni prebujevalec slovenstva, temveč totalni osmišljevalec slovenskega ljudstva, genialni apostolski politik, daleč od teološkega rezonerstva, večji od Lutra in Zwinglija, širši od Calvina, ker je v dobi verske in nacionalne površnosti pomagal celotni stiski slovenskega ljudstva in ravnal v velikih zgodovinskih merah. Solidarnost slovenskega ljudstva in dviganje njegove izvirne verske zavesti sta mu veljali več od izgubljenih kmečkih uporov. Trubarjev duhovni in opismenjevalni projekt je bila evangelizacija ljudstva. To težnjo vidimo tudi pri nekaterih papežih, denimo prelomna sta Janez XXIII. in sedanji Frančišek. To so papeži, ki vsaj začasno obrnejo pozornost vere, verske skupnosti in vesoljne cerkve k ljudem. O Janezu XXIII. so pisali, kako je bil duhovno povezan z reformacijskimi gibanji.

To je ena plat, recimo ji teološka. Trubar vedno bolj izhaja iz Svetega pisma, vedno bolj se odmika regulativam cerkve kot organizacije in se vrača k Svetemu pismu kot izvoru božje besede. Drugo je pastoralno poslanstvo, ki ga je imel v mislih vse življenje. Tretja pot je, jasno, posebna skrb za slovensko cerkev – on jo je imenoval »ta cerkev slovenskega jezika«. To je tudi Kocbek kasneje dobro povzel, ko pravi, da jezik ni sredstvo do cilja, ampak sama človekova bit. Človek se počloveči šele z besedo, zato je Trubar tudi vztrajal pri tem, da pride človek v neposredni stik z božjo besedo sam.

Drži, trdno je zagovarjal stališče, da lahko slovenski vernik samo skozi slovensko besedo pride do resnice. Če hočemo to doseči, ga moramo seveda izobraziti, da ne bo samo poslušal, čeprav je tudi to že bila Trubarjeva prva stopnja – da morajo slovenski pridigarji znati govoriti slovensko, da morajo znati tolmačiti Sveto pismo v domačem jeziku. Naslednja stopnja je, seveda, da čim širše plasti ljudi sežejo do same besede tako, da se naučijo brati in pisati. Ne smemo se slepiti, takrat je bila pismenost zelo omejena. Ampak se je vendarle čedalje bolj širila in to je bil njegov veliki projekt – opismenjevanje Slovencev.

Res je in razsvetljenstvo je prav naslednja doba, ki je Trubarja na novo odkrila, ker je to čas, v katerem se poudarja, da je treba človeka pripeljati do tega, da bo znal uporabljati svoj razum, da bo razumel sile, ki vladajo svetu, da bo znal brati, pisati in razmišljati v svojem jeziku…

To je res, razsvetljenski projekt je bil bolj enciklopedično-znanstven, strokoven, političen… Ampak na Slovenskem ne toliko. Nekateri, tudi že Zois, še bolj pa Linhart, Japelj in njegov krog, pa so segli tudi do šolskega področja.

Informacije o raznih evropskih sektaških gibanjih oziroma različicah krivoverskih gibanj so do province vedno prišle že presnovljene, stikov je bilo malo in podatke so ljudje tolmačili zelo osebno. Eden od vzrokov je bilo neprecizno poznavanje denimo prekrščevalcev ali skakačev in bičarjev. Drugi pa, da je ta močan reformacijski tok celo Evropo v veliki meri zelo pretresel in presenetil. Oblasti, tako katoliške kot posvetne – nadvojvode in kralji – so bile negotove. Vse se je dogajalo zelo hitro in verska sproščenost je bila zato zelo velika. Iz Trubarjevih spisov je očitno, da so ga klicali na zagovore, a v začetku ni bilo zelo jasno, kaj pravzaprav počne narobe, v čem odstopa od splošne prakse. Ta svoboda je tako včasih mejila že na razpuščenost in dobiva tudi neke ljudske elemente, ki so napol poganski, pravzaprav družabni. Razen romanj in praznikov je bilo namreč takrat zborovanj, srečevanj in priložnosti za druženje malo, zato so lahko ljudje vse to počeli dokaj po svoje.

Trubar je imel zelo konsistenten ne le religiozen, temveč tudi etični sestav. Čeprav takrat še niso razlikovali med etiko in moralo, je Trubar to v svojih pridigah znal ločiti: eno je kodificirana morala, ki jo cerkev, država, oblast in tradicija predpisujejo, drugo je neka etična komponenta, da torej človek loči med dobrim in zlim in se samostojno odloča o teh vprašanjih ter obenem vidi, da je tudi pri klerikih prisotno marsikaj, kar ni etično. Trubar je bil tudi na tem področju zelo zgoden in močan.

Ob teološkem pogledu mu je zelo pomembna socialnost cerkve. Zelo dobro vidi, da je človek tudi socialno bitje z družino, ki mora skrbeti za otroke, za zdravje, zemljo in živino. Ve, da človek ob tem praktičnem življenju, če živi po etičnih in nravnih normativih, že časti boga, ni treba, da je doktrinalno natančen in zvest. Zaradi tega socialno-etičnega čuta je kar naprej kregal preproste ljudi, ki so hrano, denar, obleko, pijačo in pridelke sežigali v žrtvovanje, namesto da bi hranili in oblačili svoje otroke, ki so umirali od pomanjkanja. Tudi v tem pogledu je treba razumeti, da ne gre le za Trubarjevo kritiko rimskokatoliške cerkve, ki je taka dejanja tolerirala, temveč tudi za to, da je reševal človeka. To je evangeljski duh, ki se v valovih vedno ponavlja – denimo v 20. stoletju smo imeli znano gibanje evropskih duhovnikov delavcev, ki ga je Rim potem ukinil. To so bili duhovniki, ki so šli med delavski razred in so bili profesionalni delavci v tovarnah, elektrarnah in rudnikih, samo zvečer so izpolnjevali svoje verske obveznosti. To so počeli, da bi ljudi s svojim vzorom spodbudili, želeli so živeti evangeljsko prakso vsak dan.

In ravno zato se da razumeti, zakaj je Trubar uradno na neki način odklanjal kmečke punte. Prvič zato, ker je izhajal iz tega, da je Bog tisti, ki ureja družbena razmerja, po drugi strani pa zato, ker so vodili v nasilje, v prelivanje krvi, v uničevanje revežev, v še večjo revščino. Zato se je zavzemal za postopne reforme. Prav to so Trubarju in Lutru očitali komunisti. Res pa je, da je bil Luter bolj tradicionalen, da je fevdalni red podpiral in ni razumel socialnega boja.

Utopična razmišljanja o socialni pravičnosti, enakosti in skupni lastnini so konstantno prisotna. To je navsezadnje tudi Kocbekov problem, ko skuša povezati marksistično družbeno teorijo s krščanskim humanizmom, a to v praksi ne gre, se ne izide. Človek brez osebne svobode in iniciative ne zmore bivati, totalitarni sistemi pa tega seveda ne morejo dopustiti.

Iz latinskega in nemškega Lutrovega prevoda, šlo je že za čisto standardiziran prevod. Še danes teologi in strokovnjaki priznavajo, da so to povsem verodostojni prevodi. To se vidi tudi v tem, da so Trubarjev in Dalmatinov prevod odobrili tudi katoliki. Seveda brez Trubarjevih uvodov, ki so bili polni reformacijske misli. Katolikov namreč ni motil prevod, ampak reformacijska interpretacija v uvodu. Poleg tega je Trubar takoj posegel še na druga področja – prevajal je cerkvene pesmarice, psalme in postilo, ki niso del biblije, so pa zelo uporabni pri vzgoji in liturgiji, ker se redno berejo in interpretirajo v pridigah.

Osnovna razlika je bila, da so reformisti, luterani, evangeličani ali protestanti, pač verjeli v obhajanje s kruhom in vinom, ne le simbolično s hostijo. Teolog je blagoslovil oboje in s tem podelil obema lastnosti božje prisotnosti. Verjeli so, da je Kristus posredno duhovno prisoten v tistem daru, ki ga použijejo, da s kruhom in vinom dejansko použijejo Kristusovo telo in kri. Medtem ko so striktni rimskokatoliški krogi vztrajali, da je to samo simbolično in da se v podobi hostije nadaljuje obred Jezusove zadnje večerje. So pa imeli o tem seveda silovite dispute.

Italijanščina je latinščini blizu, oni so imeli torej manjšo potrebo po obredju v lastnem jeziku. Francozi so že uvajali nacionalen jezik, seveda tudi Angleži, ki zelo zgodaj prevedejo svetopisemska besedila, zlasti Novo zavezo. Slovenci smo v tem pogledu med zelo zgodnjimi. Zanimivo, celo islandščina, ki je tako majhen jezik, je imela prevod med prvimi tridesetimi na svetu.

Veliko Trubarjevih knjig ima dvojni, slovenski in nemški predgovor. Cerkovna ordninga kot napol ilegalni tisk pa ga sploh nima, ker je bil za cerkvene in posvetne oblasti preveč sporen. Nemški predgovori vsebujejo predvsem zahvale, posvetila in pojasnila pokroviteljem in dobrotnikom, ki slovensko niso znali. Državni ali deželni knez je odločal, katera je priznana vera na njegovem ozemlju, zato je vsak, ki je hotel objavljati svetopisemska ali celo normativna besedila, moral imeti ustrezno privoljenje. Trubar je torej v teh uvodih teološko in drugače utemeljeval, kako je prevod narejen, da ima potrdilo teh in teh teologov…

Seveda je potreboval pomoč, z vojvodo Württemberškim je celo zelo pogosto osebno komuniciral. Pri Cerkovni ordningi je denimo šel predaleč in je združil tri cerkvene redove, zato so ga seveda teologi tožili. Vedno je tako, da se oblast zgane, ko ji stopiš na rep. Dokler ne posegaš v njene pravice oziroma pristojnosti, ostaja mirna in dopušča marsikaj.

Seveda, ko uredijo državniške posle in se politični položaj stabilizira, se potem skušajo vriniti tudi v vsa druga področja, denimo šolstvo in verstvo.

Na Nemškem je imel zelo velik sloves poznavalca juga. Nemški vladarji so mu zaupali, da bo razmere raziskal, nekateri so bili celo prepričani, da se bo dalo vernike islama pripeljati v okrilje krščanstva ali pa jih vsaj civilizacijsko zbližati, kot so to ponovno skušali v 19. stoletju. Zato so Trubarja zadolžili za pridobivanje informacij o islamu, ki ga je tudi osebno zanimal. O koranu je z veseljem bral, jasno, v nemškem prevodu. Koran je bil takrat znan le v turškem klasičnem jeziku, Bosanci niso imeli svojega prevoda. Trubar je odraščal na Hrvaškem, zato se je z grajskimi zaporniki iz Bosne lažje sporazumeval, saj mu je bila bosanščina blizu. Turški ujetniki na gradu so bili večinoma slovanskega rodu, tisti z višjimi čini seveda ne. Usraimbeg, ki je bil tukaj zaprt, morda ni znal srbsko, a je imel pomočnike, ki so bili muslimani slovanskega porekla, in so prevajali. Z njim je torej debatiral Trubar. Kasneje so Usraimbega kot vojnega ujetnika izmenjali za Herberta Turjaškega in več naših plemiških sinov.

Dialektika razvoja ekonomskih in družbenih odnosov ima svoje zakone, ki temeljijo na napredku in proizvodnji tehnoloških in človeških intelektualnih sil, ki ta razvoj peljejo naprej. Ni mogoče misliti, da ga ne bi. Reformacija pomeni nekaj desetletij, ki so revolucionarno, odločilno premaknila nekaj stvari. Potem se zadeve spet umirijo in gredo spremembe počasneje, ampak gredo v isto smer. Mislim, da se družbeni premiki dogajajo na dveh področjih. Najprej na kulturno-humanističnem razvoju znanosti, miselnosti, filozofije in podobno. Drugo je pa tehnološki napredek, torej izum parnega stroja, orodij... To seveda povzroči izmenjavo kapitala in nastaja zasebna iniciativa, osebna svoboda se širi. Najbolj se stvari pravzaprav premikajo takrat, kadar se sme premikati človek. To se dogaja ravno v 16. stoletju, do takrat je namreč veljalo, da se človek brez dovoljenja plemiškega gospoda ne sme preseliti, ne sme iti iz vasi v mesto, ne sme menjati države. To je spremenila šele industrijska revolucija. Gre za družbene spremembe, pri katerih je imela vera tudi svoj pomen, ne bi pa rekel, da je reformacija povzročila kapitalizem.

Je ta protestantski duh teološka, filozofska ali psihološka kategorija? O tem sem veliko prebiral, a mislim, da je osnovno stališče, da je ta severnoevropski človek že po svojih danostih drugače umeščen. Razsvetljensko evangeljsko krščanstvo je res bolj usmerjeno v praktičen napredek – denimo, človek naj ima le toliko otrok, kolikor jih lahko preživi, celibat ni smiseln itn. Medtem ko je južnoevropsko in južnoameriško katolištvo veliko bolj čustveno. Neka temeljna razlika torej najbrž je, tudi naravne danosti je treba upoštevati.

Katolištvo je za Slovence ves čas, tudi v Trubarjevem času, seveda, prevladujoče. Res pa je, da se vedno bolj sekularizira. V strokovni teološki osnovi se krščanstvo ne poenoti, v kulturni podobi pa se razlike zmeraj bolj zmanjšujejo, zato se mi zdi, da evangeličanska cerkev na Slovenskem nič ne izgublja. Ima neko stalno prisotnost, ki se drži te teološko luteranske smeri, kakšnega večjega mešanja ali širjenja ene vere na račun druge pa že desetletja ne opažamo več, vse od časov Teodorja Elzeja, ki je bil sredi 19. stoletja predstojnik evangeličanske cerkve v Ljubljani, ne.

Razmerje med cerkvijo in državo je mnogoplastno. Pri nas na primer poznamo primer katoliškega škofa Grmiča, ki je poskušal delovati v tej smeri, a ga je Rim ustavil. To so ti valovi, vsake toliko časa pride tudi v globalni katoliški skupnosti do obrata nazaj v bolj pastoralno obliko cerkve.

To se kaže zlasti v ameriških kvekerskih ostalinah. Vera je marsikaj; ima ogromno sestavin in nekatere so ekscesne na tak ali drugi način.

Zagotovo gre za religiozen sestav, ki ima ravno tako kot krščanstvo možnost formuliranja človekovih duhovnih potreb, zato tudi ima tako množično skupnost, ki bo zagotovo obstajala vzporedno s krščanstvom.

Prav zato je Trubar velika osebnost. Ker je v sebi predelal vse te sisteme, potem pa jih je kot projekt družbene vzgoje in verske kulture živel tudi navzven. V tem je njegova veličina, zato ni čudno, da je po neki anketi največja slovenska osebnost vseh časov – Trubar. Ne Prešeren ne Cankar, ampak Trubar. Pa ljudje zagotovo ne vedo veliko o njem, a občutijo to kulturno sled, ki je v Slovencih tako močna, občutijo, da je naredil neki velik preobrat. To se mi zdi zelo sporočilno, večina ima očitno vendarle občutek, da je to človek, ki je na določen način ustvaril Slovence. Človek se res, kot sem že rekel, učloveči, ko spregovori v svoji materinščini in šele skoznjo lahko reflektira vse v sebi in skozi sebe. Obenem je to dobra novica, ker pomeni, da Slovenci verjamejo v moč spremembe. Čeprav je res, da padajo te besede v varni časovni razdalji…

Ker je Trubar taka ikona, menim, da bi morali imeti v nekem sodobnem izboru v posodobljeni slovenščini njegovo delo ves čas pri roki. To bi bilo nujno narediti. Žalostno je, da je zadnjo knjigo njegovih besedil pravzaprav naredil Mirko Rupel davnega leta 1934 in potem razširjeno 1966, sedaj pa imamo odlične strokovnjake – to bi denimo Kozma Ahačič odlično postoril. V mislih imam pozorno vsebinsko izbiro njegovih besedil v sodobni slovenščini, da ne bi dobil bralec občutka, da bere le versko propagando; upoštevati je treba vse temeljne točke njegove misli in dodati temeljito spremno besedo. To bi veliko ljudi prebralo in bi imeli nekaj več lastne izkušnje s Trubarjem. Saj je nekaj tega tudi v osnovnošolskih in srednješolskih berilih, a kasneje, sploh z literarnozgodovinskega in literarno-estetskega pa tudi teološkega pogleda, pride do ljudi zelo malo teh vsebin.

Danes je Trubar po mojem predvsem troje – ikona slovenstva, ikona krščanstva, ki se je takrat vendarle šele pošteno stabiliziralo, po tretji strani pa tudi začetnik nacionalne ozaveščenosti, saj vendar govori že o Slovencih, kar je neverjetno. Hkrati nima nobenih kompleksov pred Evropo, postavlja se ob bok nemškim cesarjem. Izjemno korajžo ima, da piše cesarju Maksimilijanu osebno pismo – to je tako, kot bi danes en ljubljanski župnik pisal Putinu.