Vse to je naslednjih dvajset let nadgrajeval tudi onkraj luže, kjer se je uspešno vpel najprej v newyorško jazzovsko sceno, ko je nastala tudi legendarna plošča Legrand Jazz, pozneje pa še v ameriško filmsko produkcijo. Med njegovimi najbolj znanimi skladbami so I Will Wait For You iz muzikala Cherbourški dežniki (1963), kjer je v glavni vlogi nastopala mlada Catherine Deneuve, ali pa naslovna pesem The Windmills of Your Mind za film Afera Thomasa Crowna (1968), za katero je prejel grammyja. Od skupno trinajstih nominacij je prejel tri oskarje za glasbo, od osmih nominacij je dobil pet grammyjev, 14-krat so ga nominirali še za zlati globus in enkrat za nagrado emmy.
Kar nekaj skladateljev je takih, poleg vas recimo Ennio Morricone, Hans Zimmer, Max Steiner ali John Williams, ki ste dokazali, da glasba v filmu ni le nekakšen manj pomemben dodatek. Od kod izvira ta presežek?Sam in vsi moji kolegi skladatelji, ki jih omenjate, imamo v resnici odlično podlago v študiju klasične glasbe. Vsi smo bili na glasbenih konservatorijih že zelo mladi in vsi smo se lahko spoznavali z najrazličnejšimi glasbenimi stili in zvrstmi. Posledično smo se prav z lahkoto premikali po različnih poljih glasbe, enkrat v simfonične strukture, drugič v pisanje jazzovskih pesmi.
Napisali ste kar nekaj kultnih jazzovskih skladb, interpretirali pa so jih veliki izvajalci, kot so Quincy Jones, Barbra Streisand, Ray Charles, Aretha Franklin in Kiri Te Kanawa. Vas je kdo izmed njih posebej osebnostno presenetil?V resnici sem imel precej sreče, da so moje skladbe prepevali največji performerji 20. stoletja. Vsak po svoje me je nekako presenetil, vsak od njih iz drugih razlogov. Gre za izjemne osebnosti, vsak med njimi je hodil po svojih poteh. Rekel bi celo tako: vedno znova sem bil presenečen, da sploh hočejo peti oziroma snemati mojo glasbo.
Verjetno glasbe ne dojemate popredalčkano. Kako pa jo?Glasbe se ne da razumeti; lahko jo čutiš in živiš zanjo. To je bil tudi razlog, da smo Miles Davis, Bill Evans pa tudi jaz vedno zavračali ponudbe, da bi znanje predajali prek mojstrskih tečajev. »Najboljši glasbeniki nikoli ne vedo, kaj pravzaprav počnejo.« To je dejal Igor Stravinski, ko sem še kot fant študiral na konservatoriju v Parizu, in se mi je zarezalo v spomin.
V glasbo ste oblekli več kot 200 filmov, televizijskih serij, muzikalov, posneli več kot 100 albumov, prejeli tudi številne nagrade. Ali nagrade odtehtajo umetnikov vložek?Vedno govorim o svojih oskarjih in grammyjih z veliko ponižnostjo. Kot skladatelj si neprestano v delovnem procesu, ni nekih posebnih obdobij, in tudi danes pri 83 letih se še vedno trudim, da bi bil boljši in boljši. Če vam odgovorim z vidika umetniškega truda, pa bi vam pritrdil. Vsaka nagrada posebej, ki sem jo prejel, je bila priznanje mojemu skladateljskemu poklicu. Vendar pa nagrade niso spremenile mojega življenja in pogleda nanj.
Za prvi album I Love Paris iz leta 1954, ki je bil izdan v osmih milijonih izvodov, ste zaslužili komaj 200 ameriških dolarjev. Danes se vaša glasba izvaja tako rekoč po vsem svetu. Kako imate avtorske pravice zaščitene sedaj?Danes je seveda moje avtorsko delo zelo dobro zaščiteno, za to po vsem svetu skrbijo različni založniki. Predvsem bi izpostavil založbo Warner Chappell, ki je opravila neverjetno delo – uredila in zaščitila je moj katalog del za mnogo let nazaj.
V Ljubljani bomo slišali izbor vaših najboljših del in tudi sami se boste pojavili na odru kot dirigent in solist. Kakšen učinek imata na vas oder in živi stik s poslušalci?Veselim se obiska Ljubljane, za koncert pa sem izbral nekaj tistih del, ki so jih vzljubili predvsem poslušalci, recimo iz filmov Cherbourški dežniki, Yentl, Poletje leta 1942, Afera Thomasa Crowna. Rad bi zadovoljil tudi ljubljanske poslušalce, da bomo skupaj preživeli čudovit večer.
