Velika podjetja si naklonjenost javnosti znatno težje pridobijo. To po svoje niti ni presenetljivo, saj z njimi od osamosvojitve tudi nismo imeli pretirane sreče. Od Mure do SCT, od Save do Mercatorja so propadla in za sabo potegnila svoje dobavitelje in kupce ali pa smo jih, praviloma prepoceni, prodali tujcem. Tudi redkih izjem, ki so preživele tranzicijo, gospodarska nihanja in osvajalske pohode tujih investitorjev, ne cenimo pretirano. Enostavno niso dovolj prisrčna. V njih ne vidimo potenciala za razvoj in gospodarski preboj Slovenije, ker so, po mnenju mnogih, idejno iztrošena. Nimajo tistega nekaj več, kar nas pri start upih in novih podjetjih navdaja z upanjem. Nimajo duše. Ne inspirirajo sledilcev ali imitatorjev.
Majhno je lahko lépo, vendar so gospodarstva odvisna od velikih podjetij. V odmevnem članku je Xavier Gabaix (2010) pokazal, da poslovanje 100 največjih ameriških podjetij pojasnjuje tretjino variacije agregatnega proizvoda ZDA. Ob zavedanju, da je vseh podjetij, ki zaposlujejo, v Združenih državah približno šest milijonov, je vpliv največjih stotih še toliko bolj izrazit. Ključna implikacija literature, ki se ukvarja s posledicami granularnosti velikostne distribucije podjetij v državi, je, da poleg agregatnih šokov, ki hkrati zadenejo celotno gospodarstvo, pomembno vlogo igrajo specifični šoki, ki doletijo posamezna velika podjetja. Ti šoki namreč skozi dobavne kanale odzvanjajo pri dobaviteljih, dobaviteljih dobaviteljev in tako naprej po mreži navzdol. Čim večje je podjetje in čim pomembnejše je za domače gospodarstvo, tem globlje vplive ima na svojo okolico. Močna podjetja v svojem okolju ustvarjajo lastno »gravitacijo«, od katere so, v dobrem in slabem, odvisna življenja v bližnji in daljni okolici.
Ko že mislite, da huje ne more biti, so tukaj multinacionalke. Domnevno sinonim za vse, kar je narobe s kapitalizmom. Podjetja, ki obvladujejo svetovne trge in, po mnenju mnogih, svetovno politiko ter tako skozi različne kanale v celoti krojijo naše življenje. Slovijo po davčni in pravni izmuzljivosti, izkoriščanju delovne sile, prispevanju k degradaciji okolja in podobnih zlorabah, ki jih z majhnimi podjetji nikakor ne asociiramo. O posebni prisrčnosti, ki je iz nas izvabljala upanje na boljši jutri, na tej točki ni več ne duha ne sluha. Načeloma gre pri multinacionalkah za velika podjetja z najboljšimi in najbolje plačanimi kadri, močnimi razvojnimi in trženjskimi oddelki ter na videz neomejenim dostopom do financ. To vsekakor ni daleč od ideala slehernega start up podjetja, ko se podajajo na svojo poslovno pot. Nekje med začetkom njihovega razvoja in trenutkom, ko, sicer zelo zelo redka med njimi, postanejo razmeroma »uspešna« multinacionalna podjetja, jih javnost zasovraži.
Vprašanje je torej, kdaj na podjetja nehamo gledati kot na perspektivne poganjke in v njih začnemo videvati zlovešči plevel družbe. Kje je »točka preloma« javne podobe podjetja? Je to število zaposlenih, obseg prodaje ali število obratov? Kaj dela multinacionalke zlobne? Pričakovali bi, da bi bilo potrebno, da ta podjetja dokazano zlorabljajo zakonodajo, se izmikajo davkom, izkoriščajo delavce, uničujejo okolje, selijo proizvodnjo v tujino ali vsaj preveč odkrito lobirajo v svoj prid pri politiki, a pogosto je dovolj že dejstvo, da je podjetje multinacionalno. Dovolj je torej, da je podjetje lastnik druge pravne osebe v tujini, četudi manjšinski. S tem je prestopilo na temno stran. Po teh kriterijih je Gorenje s svojimi proizvodnimi obrati v Srbiji in na Češkem »zlobno« podjetje, medtem ko SCT in Vegrad nikoli nista bila takšna.
V regionalni ali celo globalni širitvi poslovanja zelo redki vidijo zgolj uspeh razvojnega modela nekdaj majhnega podjetja, temveč pod vtisom anekdotičnih dokazov, »ljudskega izročila« in odmevnosti bolj izpostavljenih globalnih multinacionalk v »odraslem« podjetju vidijo tržnega agenta, ki je pripravljen zlorabljati sistem s ciljem doseganja dobička. Česa takšnega novonastalim podjetjem ne bi prisodili. Mlada podjetja so kot dojenčki, nad katerimi vzdihuje širša okolica, ko pa odrastejo in se s komolci prerinejo nad svojo konkurenco, se jim vsi odpovedo. Kako dolgo nam bo Pipistrel še v ponos? Do naslednje velike pogodbe ali do trenutka, ko bo odprl v tujini še kakšen obrat?
Potenciranje potenciala malih in srednje velikih podjetij je sicer hvaležna politična strategija za pridobivanje glasov podjetnikov, vendar v Sloveniji 10 odstotkov največjih podjetij ustvari 90 odstotkov celotne dodane vrednosti. Res je, velika podjetja niso radikalna, kaj šele revolucionarna pri inoviranju, kot to velja za najprodornejša mala podjetja, vendar pa so velika podjetja največji zaposlovalci in največji davkoplačevalci. To pa tudi nekaj šteje, mar ne?
