Začniva pri aktualni evropski begunski krizi oziroma valu beguncev, ki je zajel Slovenijo v zadnjih dneh. Se to lahko pozna pri poslovanju podjetij, nekatere terme že imajo manjši obisk, gostje odpovedujejo rezervacije...

Lokalni učinek je in bo po mojem zanemarljiv oziroma ga občutijo predvsem tisti, ki so ob begunski poti. Precej večja težava je neenotnost Evropske unije in ponovna vzpostavitev meja. EU je očitno enotna ravno toliko, kolikor to koristi posamezni članici. Vsak ima svoj račun. Če se danes postavljajo meje zaradi beguncev, potem jih bo jutri še lažje postavljati zaradi konkurenčnih izdelkov ali monetarnih koristi ali česar koli pač. Čas je, da naša politika končno razume, da se interesov Slovenije ne brani za govorniškim pultom na Šubičevi, ampak predvsem v Bruslju. Kakršni koli protekcionizmi, še zlasti v gospodarskem smislu, bi lahko bili za naše gospodarstvo, ki je zelo odvisno od enotnega EU-trga, precej nevarni.

Ali ste za begunce ponudili za nastanitev kakšen balonski objekt?

Naši objekti so zaradi enostavnosti in izjemne hitrosti gradnje zelo primerni za začasne namestitve beguncev. So tudi precej boljša rešitev namestitve v zimskem času, ker klasični šotorski objekti niso primerni za daljše bivanje v mrazu in snegu. Slovenska civilna zaščita in vojska že leta uporabljata naše objekte in tudi zdaj so v uporabi na nekaterih točkah sprejema beguncev. Pred dnevi smo postavili skoraj 2000 kvadratnih metrov velik balon v Nemčiji, pred Münchnom, ki bo namenjen začasni namestitvi do 800 beguncev, po končani uporabi pa ga bodo namenili športu. Blizu dogovora smo z Avstrijci za postavitev treh do štirih podobnih objektov, kot je nemški. Zdaj po naših rešitvah povprašujejo tudi Finci in Švedi, ki imajo težave z begunci na severni poti skozi Rusijo.

Pred slabega pol leta ste delo vlade ocenili kot nezadostno. Kako ga ocenjujete danes? Se je poslovno okolje kaj izboljšalo? Po lestvici Doing bussines smo vendarle napredovali za šest mest…

V okviru pričakovanega. Nič novega, nič drugačnega. Vlada dela, kot zna in zmore. Utapljamo se v hiperprodukciji raznih proaktivnih razvojnih strategij posameznih ministrstev in čakamo denar iz nove evropske perspektive, ki bo rešil našo potrošnjo in dvignil BDP. Rešujemo problem slovenskega vesolja, konkurenčnost hlačnih nogavic in se ukvarjamo s preveč izplačanimi nadomestili nekih individualnih pogodb. Prav nihče pa se ne upa spopasti s strukturnimi reformami. Dokler nam vsem ne bo jasno, da je Slovenija kronični in ne akutni bolnik, toliko časa nimamo niti najmanjše možnosti, da bo kaj drugače. Slovenija potrebuje dolgotrajno in potrpežljivo zdravljenje in ne šok terapij. Čas je, da neskončna razmišljanja o možnih rešitvah zamenjajo konkretni sistemski ukrepi. O lestvici Doing business pa tole: danes šest mest boljši, čez tri mesece boš deset mest slabši. In? Namen statistike je prepričevati druge, kako dober si. Pri nas jo uporabljamo za to, da sami sebe prepričujemo, da smo statistično boljši, kot pa kaže realna slika. Svet iluzionizma.

Pred časom ste izjavili, da ne bi bili nikoli politik oziroma gospodarski minister.

Enako bom izjavljal vsakič, ko me bodo to vprašali. Nimam potrebnega znanja in ne čutim se dovolj sposobnega za katero koli od obeh funkcij. Kot politik ne bi znal prenesti neskončnih debat o stvareh, ki so jasne same po sebi, še bolj pa mi je tuje sklepanje kompromisov. Žal politika nikoli ne išče najboljše rešitve, ampak politično najbolj sprejemljivo rešitev. Kot gospodarski minister bi zelo hitro obupal nad togostjo in počasnostjo sistema. Ne bi želel in ne bi hotel odgovarjati za nekaj, na kar ne bi mogel vplivati.

S čim vas je najbolj pozitivno in negativno presenetil gospodarski minister Zdravko Počivalšek?

Tako negativno kot pozitivno me je presenetil z odločitvijo, da je sprejel ministrski položaj. Veliko sveta sva prepotovala skupaj in izjemno ga cenim kot gospodarstvenika. Ampak v gospodarstvu je bil dober, ker je odločitve sprejemal in zanje odgovarjal sam. Kot minister mi žal deluje bolj kot gasilec. Rešuje dnevne akutne problemčke in probleme. Namesto da bi on spreminjal sistem, sistem počasi spreminja njega. Upam, da bo kmalu spet nazaj med nami v gospodarstvu.

Na svetovni razstavi Expo 2015 v Milanu je država opravila svojo nalogo, tega pa nikakor niso znala dobro izkoristiti slovenska podjetja. Brez subvencij ne izkoristijo priložnosti za predstavitev, morda tudi zato, ker ni posla iz teh predstavitev. Koliko ste ga dobili vi, koliko ste sklenili pogodb zaradi Expa?

Expo je bil šest mesecev središče sveta. Dobesedno. Tisti, ki smo to prepoznali, smo bili tam. Mi smo Expo izkoristili za svetovno promocijo naših rastlinjakov. Naš greendome nam je uspelo predstaviti več kot 60 kmetijskim ministrom ali visokim predstavnikom držav vsega sveta, o nas danes ve in govori več kot 1.000 svetovnih agronomov. Ta trenutek imamo podpisane pogodbe v Alžiriji in Egiptu in niti ne vemo, katera od številnih napovedanih bo naslednja. Tako je, če marketing jemlješ kot investicijo in ne kot strošek.

Kriza v gradbeništvu je Duolu prinesla priložnost za rast. Kako boste rasli zdaj, ko se je slovenski BDP povečal, počasi pa se pobira tudi gradbeništvo?

S stališča posla nam je čisto vseeno, kaj se dogaja s slovenskim BDP. V Sloveniji ustvarimo okoli pet odstotkov letne realizacije, vse drugo je razpršeno po skoraj vsem svetu. Imamo izrazit nišni izdelek, ki ga je mogoče prodati v skoraj vsako državo sveta. Počasi in vztrajno postajamo tehnološki in tržni vodja. Ali kot nam priznava tudi konkurenca: »Duol is Actor, others are only Reactors.« Letos imamo izjemno leto. Odprli smo nove trge in imamo odmevne reference v Združenih arabskih emiratih, Veliki Britaniji, Švici, Nemčiji, Bolgariji, Madžarski. Skupaj s Francozi smo postavili industrijsko in bivalno naselje pod baloni v območju večnega ledu za polarnim krogom. Premikamo mejnike.

Kako komentirate GZS-manifest industrijske politike, ki med drugim določa izboljšanje prostorske zakonodaje, razvojni preporod in druge ukrepe, ki bodo spodbudili razvoj industrije? Bo to spet ena od strategij, ki bodo ostale mrtve črke na papirju?

Bojim se, da bo res tako. Nič ni narobe s samim manifestom, kot ni bilo nič narobe s številnimi podobnimi zavezami in pobudami, poslanimi na naslov vlade in predsednika vlade v preteklosti. V manifestu so zelo lepo definirani problemi in nakazani cilji. Problem je, da je naslovnik napačen. Če bi bil vrh gospodarstva v decembru, bi ta manifest raje naslovil na dedka Mraza. V resnici bi pravi naslov za ta manifest morali biti mi sami. Preprosto, začnimo delati, kot smo zapisali. Vse drugo pride potem samo od sebe. Tudi vladne rešitve. Tako pa vsako leto odhajamo z Brda v prepričanju, da bomo uslišani. Kot igralci lota. Plačamo listek in v mislih že delimo dobitek. Potem pride trenutek streznitve. Naš listek ni bil izžreban. In kaj naredimo? Kupimo nov listek. Oziroma se spet zapeljemo na Brdo.

Kako komentirate nedavne zamenjave v vrhu Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja kar 11 milijard premoženja? Bo novo vodstvo po vašem pospešilo privatizacijo podjetij v državni lasti?

Mislim, da ni kaj dosti komentirati. To je vprašanje vladajoči koaliciji oziroma tistim, ki se ukvarjajo s kadrovskimi zadevami. Ob začetku mandata je predsednik vlade obljubljal transparentnost in strokovnost kadrovskih menjav. Do tega trenutka svoje obljube ni preklical. Nadzorniki vedo, da za svoje odločitve odgovarjajo s svojim premoženjem. Upam samo, da se pravi razlog menjave ne skriva kakšnih 30 kilometrov iz Ljubljane. (Holding Sava se je iz Kranja nedavno preselil v prestolnico. op. a.)

Kako ocenjujete potek privatizacije? Se je vlada tega lotila tako, kot smo od nje pričakovali? Vemo, da Telekoma še vedno nismo prodali, na seznamu za prodajo so zdaj Paloma, Adria Airways, Adria Airways Tehnika, tudi Unior in Cimos…

Svetopisemsko bi to komentiral: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Če si se odločil, da boš prodal, potem prodaj. Če si se prenaglil z obljubo o prodaji, priznaj napako in povej, da ne boš prodal. Tako enostavno je to. Jaz bi prodal vse. Ker naša država v tem trenutku še ni, noče biti ali pa ne zmore biti dober lastnik. To ni vprašanje kakovosti menedžmenta, ampak je vprašanje vpletanja interesnih skupin in politike v vodenje in izčrpavanja državnih podjetij. Sami očitno ne znamo presekati tega vozla. Novi lastnik ga bo zanesljivo znal, in to hitro. Ob vseh teh naših anomalijah lastništva je zato prodaja edina smiselna in sklicevanje nekaterih na nacionalni interes je zame cinizem.