Pol milijona evrov zahtevata od države mama in sin Marija Studen in Miran Anžič, ki po dokončnem mnenju sodnih mlinov v Čirčah pri Kranju nista imela javne hiše in se zatorej nista ukvarjala z zvodništvom in trgovino z belim blagom, čeprav sta bila sprva obtožena in obsojena prav zaradi tega.
Zgodba sega v december leta 2006, ko so kriminalisti izpeljali hišno preiskavo in aretacijo Studnove in Anžiča, ki sta imela v Čirčah pri Kranju nočni lokal z barskimi plesalkami iz Kolumbije in Moldavije. Obtožili so ju napeljevanja k prostituciji in trgovine z belim blagom, pa čeprav so dekleta že v preiskovalnem postopku zatrjevala, da prostitucije ni bilo in da jih tudi nihče v to ni silil. Tožilstvo se je opiralo na nekaj mesecev trajajočo kriminalistično preiskavo, v katero sta bila vključena tudi tajna policijska sodelavca »Rajko« in »Andrej«, ki sta na kranjskem sodišču pričala o domnevnem »fuganju« (tak naj bi bil izraz za tisto početje), povedala pa sta tudi, da sta ob zadnjem obisku lokala in dokončanju tajne naloge storitve plačala z označenima bankovcema (leta 2006 je takšno zadovoljstvo stalo 40.000 tolarjev). Sojenje je trajalo vse do konca januarja 2010, ko je sodišče Anžiča in Studnovo spoznalo za kriva in jima prisodilo tri leta (za Anžiča) oziroma leto in štiri mesece zapora. Šele po dveh letih je pritožba na sodbo prišla pred višje sodišče, ki je razsodilo, da prostitucije v Čirčah ni bilo, Anžiča in Studnovo pa oprostilo vseh obtožb, kar je bila takrat precejšnja zaušnica kranjskemu okrožnemu sodišču.
Jok in kletvice
Po pričakovanjih sta se mama in sin odločila za odškodninsko tožbo, saj sta v priporu očitno neupravičeno preždela vsak po 13 dni, bolj pa ju boli to, da sta v majhnem kraju na obrobju Kranja ostala zaznamovana kot zvodnika, propadlo je tudi Anžičevo podjetje. Odškodninski zahtevek je zelo visok, saj od države zdaj za vse prestane muke v priporu in zunaj njega zahtevata vsak po 46.400 evrov, zaradi izgube dobička gospodarske družbe pa še 425.000 evrov, skupno torej več kot pol milijona. Na poravnalnem naroku do poravnave ni prišlo, saj je državno pravobranilstvo v skladu s pravili za vsak dan, ki sta ga preživela v priporu, ponudilo po 42 evrov (za prvi dan nekoliko več), gospodarski zahtevek pa zavrnilo, češ da škoda ni v vzorčni zvezi z neupravičenim priporom.
Zato se je včeraj na ljubljanskem okrožnem sodišču pred sodnico Barbaro Fajdiga Jadek začela sodna obravnava, na kateri sta pričala tako Anžič kot zdaj že 82-letna Studnova. Anžič se je ob pripovedovanju o tem, kako je potekala hišna preiskava, kako so vse skupaj gledali otroci, kako se je razšel s partnerico, kako je propadel posel in kako so ga obravnavali v družbi (Anžič je upokojeni policist), povsem zlomil, jokal je in glasno ter zelo sočno preklinjal, vse dokler ga sodnica vendarle ni opozorila, naj se umiri. »Vklenili so me in odpeljali v majhno zaporno celico v Radovljici. Tam sem bil še z dvema narkomanoma. Bilo je grozno. Po dvanajstih dneh so me odpeljali na Povšetovo. Tam so bili še bolj odštekani. Družina je šla narazen, mama in oče se kregata, otroke poredko vidim, zadolžiti sem se moral,« je razlagal Anžič in še enkrat sočno zaklel.
Uničena starost
Mama Marija je po drugi strani dejala, da so v priporu z njo zelo lepo ravnali, da pa se je vse hudo začelo, ko je prišla domov. »Z možem ne spiva več skupaj. V trgovino ne hodim več, saj mi je enkrat ena od žensk zabrusila, kaj mi je bilo in zakaj sem prodajala dekleta. Zbolela sem za rakom na prebavilih, v hiši se mi še zdaj prikazujejo policisti. Prej sem živela srečno življenje, zdaj ne upam niti na pokopališče. Včeraj tudi nisem šla. Danes bova šla skupaj z Miranom,« je pripovedovala Studnova, ki jo še posebej boli, da so vso kalvarijo in očitke morali trpeti tudi njeni vnuki.
V začetku decembra bodo zaslišali še eno pričo, ki bo razložila, kako je bilo z nakupom letalskih vozovnic za dekleta iz bara, potem pa se bo sodnica morala odločiti o odškodnini.
