V javnosti pogosto poudarjate, da avstrijska literatura in literarna kritika ne obstajata več, temveč lahko govorimo le še o nemško govorečem knjižnem trgu. Kako je to opazno v praksi?

Prepričan sem, da se marsikdo ne bo strinjal z menoj, vendar po mojih opažanjih obstajajo le še majhne razlike med avstrijsko-nemškim in nemško-nemškim trgom, saj je nemško govoreči prostor postal en sam trg. Ne kot kritiku, temveč kot pisatelju mi je bilo denimo že večkrat rečeno, naj določenih besed in konceptov ne uporabljam, ker jih Nemci ne bodo razumeli. Avstrijska literatura je imela v zadnjih desetih letih le dva ali tri pisatelje, ki so vključili naše jezikovne posebnosti v celoten nemški trg. Druga stvar je, da se naša književnost vse bolj komercialno usmerja, tako da eksperimentalna literatura ne more več tekmovati z žanrsko.

Kaj je pripeljalo do tega stanja?

Med letoma 1989 in 1995 so se zgodile tri stvari. Končal se je spor med ideologijami, ki so svojo moč kazale tudi tako, da so financirale umetnost. Kot drugo je ponovna združitev Nemčije proizvedla večji in privlačnejši trg. In ne nazadnje je oblikovanje skupnega evropskega prostega trga vodilo do večjih založniških konglomeratov z zgoščeno tržno močjo. Te imajo tudi največ moči v javnosti in si zato lahko privoščijo, da literarna kritika zanje opravlja neke vrste marketing.

V kakšni kondiciji je torej danes literarna kritika v Avstriji?

Zaradi vse večje razcepljenosti na literarnem področju – na eni strani imamo žanrsko literaturo, na kateri se služi denar, na drugi pa poezijo in eksperimentalno literaturo, ki jo objavljajo predvsem manjše založbe – tudi v kritiki vlada splošna neodločnost in primanjkuje poglobljenega branja. Kritika je v časopisih še vedno zelo živa, a je zanjo vse manj denarja. Čeprav je po drugi strani v zadnjih nekaj letih nemško govoreči prostor dobil več dobrih literarnih revij, v katerih se pogosto razvija zdrava debata, ki je znotraj same literarne scene nemogoča.

Menite, da je v Avstriji dovolj prostora za literarno kritiko?

Ne. Literarne revije sicer zagotavljajo ogromno prostora, vendar te povečini berejo le tisti, ki tudi pišejo. V javnem segmentu, ki doseže širšo publiko, torej denimo v časopisih in na radiu, pa tega prostora ni dovolj. V splošnem nimamo dovolj časopisov oziroma je ves časopisni prostor preveč skoncentriran na nekaj mestih. Za osem milijonov ljudi obstajajo le trije nacionalni časopisi.

Kdo po vašem mnenju danes sploh še bere kritiko in kaj je njena funkcija?

Prva funkcija kritike je ta, da ponudi informacije, kaj je na trgu, kaj kupiti in česa ne. Druga funkcija pa je informiranje, kaj se dogaja v literarni sferi določene regije. Ti dve funkciji bi bilo vsekakor lepo imeti, vendar je njuna prihodnost zaradi nedoločenosti in nezanesljivosti kritike negotova. Ne govorim le za Avstrijo in Nemčijo, ampak nasploh. Glede vprašanja, kdo danes bere kritiko, pa mislim, da zagotovo vsi tisti, ki sami pišejo. Verjamem pa, da se bralci kritike najdejo tudi med ljudmi, ki niso neposredno vpeti v literarno sceno. Vendar je zaradi negotovosti kritiške funkcije občinstvu vedno manj mar, kaj kritik reče.

Kako bi opisali svoj kritiški pristop?

V kritikah se nočem delati preveč pameten, ampak skušam na čim preprostejši način povedati, kaj sem v knjigi našel dobrega in kaj slabega. Včasih sicer moj odziv presega vrednotenje na negativno in pozitivno, zato moram takrat vključiti tudi bolj subjektivne impulze. Mislim pa, da je vedno pomembna vljudnost, saj tudi negativno kritiko lahko spišeš, ne da bi uporabil eno samo žaljivo besedo.

Na avstrijski sceni številni pisci objavljate tudi literarne kritike. Ima to kakšen vpliv na kakovost literature?

Res je biti kritik in pisec pri nas praktično ena in ista služba, mislim pa, da to ne vpliva na kakovost literature. Če kritik obenem opravlja še kakšne druge funkcije, tega ne vidim kot problem. To pomeni predvsem, da se različni akterji na literarni sceni hitreje in bolje med seboj spoznajo.

Ne delujete zgolj kot kritik in pisec, ampak še na drugih področjih kulture. Vas v različne smeri žene navdušenost ali preprosto potreba po preživetju?

Če bi se lahko odločil, da bom počel le eno stvar, bi zagotovo pisal poezijo, vendar trg tega ne omogoča. Zato obenem pišem še kritike, lektoriram, organiziram kulturne dogodke in podobno, kar mi vse skupaj omogoča preživetje. Za vse to nisem dobro plačan, vendar bi te stvari počel tudi, če bi moral živeti pod mostom.

Obenem imate mešano mnenje o javnem financiranju. Zakaj?

V Avstriji imamo še vedno ostro mejo med visoko kulturo, žanrsko literaturo in nizko kulturo. Za prvo se domneva, da ji prosti trg škodi, saj je njena funkcija predvsem blišč, in je zato subvencionirana iz javnih sredstev. Na drugi strani deluje prosti trg, ki ne da kaj dosti na estetsko in kompleksno. Današnji pisatelj je torej v veliki dilemi, ali naj se pusti subvencionirati in vpeti v toga merila ali naj se prodaja na trgu. Oba sistema sta negotova, saj stanje nekje vmes ni dobro za nikogar. Moje osebne izkušnje z javnim denarjem so, da ga avtor pridobi dovolj le za razna administrativna dela, velik del projekta pa še vedno ostane nefinanciran. Tudi merila, po katerih se podeljuje državni denar, so pogosto napačna. Zato sem se osebno odločil, da se ne bom več potegoval za javna sredstva, za večje institucije pa je po mojem mnenju to še vedno dober način financiranja.

Stefan Schmitzer literatura kritika