Kakšna je relevantnost literarne kritike danes? Ali je sposobna generirati vsaj približno enoten kritiški diskurz? Na takšna in podobna vprašanja naj bi odgovarjali »profesionalni bralci literature« na Mednarodnem kritiškem simpoziju. Ker je tudi kritika sama literarni žanr, najbolj nedoločen, in zato pregovorno vedno v krizi, sicer ni bilo pričakovati dokončnih odgovorov, a po sredinih referatih in debatah lahko sklepamo le, da je literarna kritika očitno še bolj spolzek teren, kot smo si doslej predstavljali.
Zahvala za negativno kritiko
Simpozij je odprl prispevek literarnega in gledališkega kritika Mateja Bogataja, ki je izpostavil, da so z vrednotenjem skoraj vsega težave. »Vrednote so vedno vrednote za nekoga. Za nas, ki poskušamo te vrednote prodajati in mogoče od te (raz)prodaje za silo preživeti, so to vrednote naročnika, njegove pa vrednote bralcev, ki so naveličani dolgih in poglobljenih besedil.« Urednico in nekdanjo kritičarko Petro Vidali še posebej moti, da kritika v množičnih medijih ne more več opravljati funkcije priporočila ali odklonitve, ker to že prej naredijo drugi žanri, predvsem napovedi, ki so se povzpeli na prva mesta.
Kot večina kritikov se tudi Ming-Qian Ma, izredni profesor na Univerzi v Buffalu, zgraža nad današnjo literarno hiperprodukcijo, ki je zatočišče našla na spletu. Sprašuje se, kako naj literarna kritika v teh razmerah sploh še opravlja svojo nalogo. »Lahko bi trdili, da literarno kritištvo v tradicionalnem smislu kot takem sploh ne obstaja več in da je bilo nadomeščeno z nečim, čemur pravimo 'branje'.« Ker je produkcija tolikšna, je ne more kartografirati sistematično razmišljanje.
Stefan Schmitzer, avstrijski kritik in pisec, je v referatu izhajal iz trditve, da avstrijska literarna kritika ne obstaja več, ker pač ne obstaja avstrijska literatura, marveč le literatura in kritika nemškega govornega področja. V takšnem stanju vlada splošna nedoločenost, ki za sabo potegne previdnost pri interpretaciji besedil in izogibanje objektivizaciji: »Neki avtor se mi je zahvalil za povsem negativno kritiko njegove knjige, ker je nihče pred mano ni tako natančno prebral. Dogaja pa se tudi, da so do besede identične recenzije neke knjige v več časopisih objavljene v istem času.«
Dobrih kritik je zelo malo
Popoldanska debata med omenjenimi govorci je pritegnila več poslušalcev, saj je bilo pričakovati soočenje strokovnih mnenj o poglavitnih aspektih kritike, a moderatorju Aljažu Koprivnikarju žal ni uspelo speljati konstruktivnega pogovora. Tako so udeleženci povečini zgolj nadgrajevali misli iz svojih dopoldanskih referatov in govorili drug mimo drugega. Še najbolj se je debata razvila o dejstvu, da je danes že skorajda vsakdo lahko kritik. Stefan Schmitzer je prepričan, da je to zakrivil splet, kjer vsak, ki s svojimi zapisi pritegne nekaj bralcev, že misli, da je kritik. Ming-Qian Ma opaža, da se mladi kritiki povečini usposabljajo sami, denimo študenti se združujejo v skupine in med seboj kritizirajo, kar pa pomeni, da neki izdelek brez vrednosti lahko čez noč postane uspešnica.
Domača udeleženca Petra Vidali in Matej Bogataj pa sta se strinjala v tem, da če hočemo vrniti kritiki dostojanstvo, moramo najprej na zagovor poklicati tiste, ki sprejemajo proračune. »Če država da na tisoče evrov za gledališke produkcije, naj recimo 50 evrov plača še kritiku, saj zasebni lastniki medijev tega očitno ne bodo več počeli,« je že v preteklosti izpostavljeno idejo posvojila Vidalijeva.
Uredniki, ki so se zbrali na drugi sredini debati, so bili v svojih pogledih nekoliko bolj jasni. »Glavna funkcija kritike je, da znotraj velike produkcije bralca opozarja na tisto, kar bi ga utegnilo zanimati, to ovrednoti in postavi v neki kontekst,« pravi dolgoletna urednica Dialogov Emica Antončič, urednik pri Literaturi Andrej Hočevar pa je izpostavil zadnje raziskave, ki kažejo, da pri Slovencih kritika ni odločujoč faktor za nakup knjige. Obenem je menil, da je dobrih kritik, torej takšnih, ki jasno povedo sodbo, danes zelo malo. Opaža še, da si naši kritiki povečini ne drznejo negativno ovrednotiti del domačih kanoniziranih avtorjev, zaradi česar se ocene slovenske literature naših in tujih kritikov pogosto precej razlikujejo.
