Franc Hvasti: Trenerjev niso upoštevali, glavni je bil zdravnik

Samo kolesarstvo se ne spreminja. Od mojih tekmovalnih časov so predvsem velike spremembe pri opremi in kolesih. Način treninga je ostal podoben. Le da zdaj obstaja tehnologija, s katero se merijo parametri. Včasih je bila le ura, potem so prišli merilniki srčnega utripa, laktata, moči in obratov ter vetrovniki za aerodinamiko. Tehnologija naredi svoje. Fasciniran sem, kako so na dirki Pariz–Tours na trasi, dolgi 230 kilometrov, dosegli rekordno povprečno hitrost 49 kilometrov na uro. Neverjetno. To hitrost si je težko predstavljati že na poti z Jezerskega v Preddvor, kaj šele 230 kilometrov. In kolesarstvo se čisti. Toliko dopinških kontrol že opravijo, da je zelo pogumen, neumen in zelo zaveden tisti, ki je prepričan, da ga ne bodo našli. Veliko so naredili v zadnjem obdobju, izkoreniniti pa se tega ne da. Tako, kot se tudi ne da lopovov in tatov. Imamo policijo in zakone, pa še vedno ropajo in kradejo. Vedno se bo našel kdo, ki bo iskal bližnjice. Sam sem verjel v Armstronga. Verjel sem, da je resnično tak talent, da je tako sposoben. Zdaj me najbolj zanima, kako bo s Chrisom Froomom. Tudi čez deset let, če zamrznejo vzorec za kontrolo. Sicer mi je vseeno, kaj bo, zanima pa me.

Seveda se je čutilo. Zelo sem bil razočaran. Kot aktiven trener sem čutil, da so vse manj spraševali o treningu, zelo veliko so spraševali zdravnike in preparatorje. To je bila preparatorska doba. V ospredju je bila športna medicina. Trenerjev niso upoštevali, glavni je bil zdravnik. Zdaj je spet v ospredju trener. In internet je odprl pot do informacij. To je dobro. Opažam, da se precej trenira digitalno, na daljavo. Trener dobiva podatke na spletu. Tudi to ima po mojem slabo plat. Še vedno mislim, da morata biti tekmovalec in trener v stiku ves dan. Tudi trening v skupini ima psihološki pomen. Zdaj se preveč vozijo sami.

Osnova je jasna. Če starši, partnerji, družina niso zavezniki ali spodbujevalci, športnik na dolgi rok ne vzdrži. Če se ob odhodu na trening ali dirko vsakič ponavljajo vprašanja, ali spet greš in kdaj prideš, to ubija. Ob spodbudi je lažje. V ženi imam veliko zaveznico, spremlja me, spodbuja. Razumevanju tega sem tudi kot trener posvečal veliko pozornost. Dekletom svojih kolesarjev sem diskretno brez njihove vednosti razložil ta pogled. Da ni lahko, če ljubljenega ni zraven, a da ga morajo podpirati, sicer ne bo dolgo časa športnik. Mikrosocialni del športnika je zelo pomemben. In zelo pomembno je tudi to, da bi se vsak moral sam odločiti o zaključku kariere, ne pa pod pritiskom drugih. Če se sam odloči, mu ne bo nikoli žal. Če se zaradi drugih, ga bo to težilo vse življenje. Ne le športnika, tudi druge. Vsakemu sem to povedal. Take odločitve so nepopravljive.

Te govorice sem slišal, da naj bi helikopter za potrebe televizije vozil za kolesarji in pihal veter v hrbet. A ne med kolesarji. V Avstriji se skoraj nikoli ne pogovarjajo o preteklosti. Le mi imamo s tem težave. Tam gledajo naprej. Pohvalijo in spoštujejo pa vse, kar je kdo naredil v preteklosti. Avstrijci imajo veliko več spoštovanja. Pri nas ga manjka, tudi do velikih dosežkov in osebnosti. Kot da je vse enako. Kultura vrednotenja dosežkov zamira. Poznavanje športne zgodovine je tudi del športne kulture. Mladi mislijo, da se je kolesarstvo začelo z njimi. Starejši so pozabljeni. Zgodovino je treba zapisati in spoštovati. V Italiji to še posebej negujejo. Ko si starejši, opaziš druge stvari kot takrat, ko si mlad. Spoštovanje starejših je stvar vzgoje. To vidim tudi pri odzivih po izdaji knjige. Svoje kolesarje sem vedno učil: če ne boste spoštovali drugih, drugi ne bodo vas.

A to, kako sem se po telefonu predstavil Hvasti? Sogovornik na drugi strani pa je razumel »kva s' ti« (narečno: kaj si ti) in odložil slušalko.

Seveda, vedno kaj ostane. Če bi zapisali vse, bi imela knjiga 800 strani. Le kdo bi vse to napisal, saj smo že zdaj delali štiri leta. In kdo bi to bral? Kot otrok se spominjam, da so Franca Abulnarja omenjali, podrobnosti pa se ne spomnim. Zanimivo bi bilo povprašati še koga iz starejše generacije, dokler je še čas.

Milan Kučan? Nekoč je dejal, da mora trasa italijanskega Gira ob gostovanju v Sloveniji leta 2001 v zaključku etape čez Tromostovje. Kot odgovorni za progo, kot so mi delo zaupali Italijani po uspešni izvedbi leta 1994, sem moral ugotoviti, ali je to sploh mogoče. Z Martinom Hvastijo, tedaj je vozil za italijansko ekipo Alessio, sva ob dveh ponoči, ko ni bilo ljudi, na Čopovi do Tromostovja vadila, ali je mogoče pri 60, 70 kilometrih na uro voziti po ozki ulici čez most. Z veliko iznajdljivosti, prevzemanja odgovornosti in tudi sreče se je izšlo.

Veliko je zgodb, ko se je dobro izšlo. Velikokrat zgolj po srečnem naključju. Imam se za srečnega človeka. Pri meni je bilo vedno sproščeno vzdušje. Bil pa sem železen pri treningih. Strog. Nikoli nisem zamudil, vedno sem bil zraven. A sem skrbel, da ni bilo monotono. Tudi kolesarji so znali poskrbeti za to. Mikoš Rnjaković, denimo. Ko smo bili na pripravah v Kranjski Gori, je kot strokovnjak za prehrano za večerjo naročil veliko špagetov. Mi smo že vse pojedli, on pa je kar sedel za mizo in gledal krožnik, poln špagetov. Vprašali smo ga, zakaj ne je. »Najprej so oni mene zafrkavali, zdaj bom jaz njih,« je odvrnil.

Seveda. Najraje se peljem sam, počasi, uživam, gledam naravo. Če se s kom dogovorim, je takoj dirka. Iz Kranja do Kamnika smo imeli povprečje 44 kilometrov na uro. Tako leti v skupini. No, smo imeli. Zdaj ga imajo drugi. Ne želim več z njimi. Rekreirati se je treba po pameti. Mnogi se preveč naprezajo. Če se občasno, ni težava, napaka je, če se vsak dan. Treba se je prilagoditi letom. Rekreativni del je pomemben sklop športa. Najboljši športniki so za množice kot apostoli. So tisti predstavniki športa, ki vlečejo z zgledom. Vsi otroci so k temu nagnjeni. Tudi kolesarska rekreacija verjetno ne bi bila tako množična brez zgledov. Brez špice ni piramide. Če mladi kolesarji ne bi videli uspeha profesionalcev, bi mnogi zgodaj končali kariere. Sanjajo, da bi tudi njim uspelo. Vidite, kako uspešni so slovenski kolesarji. Glede na to, koliko nas je in koliko v šport vlagamo, smo zelo dobri. Poglejte Simona Špilaka. Je 16. na svetu! Zmaguje na velikih etapnih dirkah, dirkah z veliko začetnico.

Seveda pa vrhunski šport živi tudi od potrošnje množic. V zadnjem času je pozitiven razmah ženskega športa. To je druga veja velike potrošnje, rekreacija, moda in dirkanje skupaj. Toliko ženske populacije na kolesih ni bilo še nikoli. To je prihodnost. To podpira tudi industrija. To je niša. V to smer gre tudi ženska ekipa BTC City Ljubljana. Zadnjih pet let je žensko kolesarstvo v strmem vzponu. Tudi mene veseli, da smo vsi na kolesih.

Naj pišejo dnevnik. Sam ga pišem že skoraj trideset let, več kot dvajset let bolj podrobno. Velikokrat koristi. Rešil me je, ko je bilo treba rešiti plačilo srčne operacije. Vprašanje je, ali bi zavarovalnica povrnila stroške, če ne bi imel vseh podatkov, ki sem jih zbral v dnevniku. Pa tudi knjigo sem lažje pomagal napisati.