Ob omembi Jugoslavije veliko ljudi pomisli na drugačne čase, ki so vladali v nekdanji skupni državi. Ob razpadu je za seboj poleg lepih spominov pustila tudi številne legendarne osebnosti. Na številnih področjih, med drugim tudi v športu. Eden od teh je zagotovo Ranko Žeravica, človek, ki je v času svojega delovanja dobesedno ustvarjal košarko. V zadnjih letih je imel nekdanji trener Partizana, Barcelone, Pule, Crvene zvezde, Zaragoze, Irge Desia, Napolija, Daroca, Splita in Juvecaserte težave s srcem. Pred šestimi leti so mu po infarktu vgradili tri srčne spodbujevalnike, po novem letos februarja še žilno opornico. Ob današnjem mu moderna medicina ni več morala pomagati.
Ranko Žeravica se je v otroštvu, po drugi svetovni vojni, kot večina njegovih vrstnikov sprva navduševal nad nogometom. Ljube so mu bile tudi knjige, a ko je eden od oficirjev, ki so ga klicali »Gibanica«, v Dragutinovo, današnje Novo Miloševo, prinesel košarkarsko žogo, je bila rojena ljubezen, ki je trajala vse življenje. Ko se je po vojni zamenjala oblast, je Rankov oče kot državni sovražnik pristal v zaporu. Komunisti so družini Žeravica odvzeli tudi večino imetja, pustili so jim le mizo, štiri stole in dve postelji. Oblast mu kot sinu kulaka ni dovolila, da bi se v Beogradu vpisal na strojno fakulteto, temveč mu je določila, da mora študirati rudarstvo. »Košarkarska žoga je bila moja edina radost. Samo nje mi komunisti niso vzeli,« se je v enem zadnjih intervjujev pred dobrima dvema tednoma za srbski časnik Blic spominjal Ranko Žeravica.
Sreče ni imel niti s košarkarskimi klubi. Slavija je po njegovem prihodu hitro propadla, v Metalcu zanj ni bilo mesta. V Radničkem je končno našel svoj mir. V dvorani je čez dan treniral, ponoči pa spal na preprogah. Tisto malo hrane, ki jo je dobil, je delil s soigralci. Takratni predsednik kluba Ante Lambaša mu je zaradi njegove situacije ponudil mesto trenerja ženske ekipe, v zameno pa bi prejemal kosilo v takrat znani menzi Maraton. »Ko sem prvič sedel za mizo v Maratonu in videl košare kruha, sem skoraj omedlel.« Z njim si je polnil tudi žepe. Ni ga bilo sram, pomembno mu je bilo le, da bodo imeli s soigralci kaj za večerjo. Po letu dni je glavni trener moštva odšel v Avstrijo, zato je še kot igralec sprejel mesto trenerja moške ekipe. »Takrat sem delal pionirske trenerske korake. Pomembno mi je bilo le, da nisem bil lačen in da sem imel kje spati. Končno sem svoje življenje lahko posvetil košarki. Republiška košarkarska zveza me je imenovala za inštruktorja za Vojvodino, tako da sem z dvema žogama pod pazduhama v enem letu obdelal vse kraje, kjer je le obstajala šolska telovadnica. S profesorji telovadbe sem izbral najbolj nadarjene posameznike in jih učil košarke. Bil sem prvi profesionalni inštruktor košarke v celotni SFRJ.«
Svetovno in olimpijsko zlato
Ko je Ranko Žeravica pozneje postal selektor jugoslovanske reprezentance, je storil nekaj nepredstavljivega. Na evropsko prvenstvo na Finskem je popeljal moštvo, sestavljeno iz igralcev, ki še niso dopolnili 20 let. V tej ekipi so bili med drugimi Ćosić, Simonović, Kapičić, Šolman, Rajković, Žorga… Na prvenstvu so klonili proti Sovjetski zvezi, Romuniji in Poljski ter zasedli deveto mesto. Ljudje v košarkarski zvezi so mladega strokovnjaka kritizirali, a on od svoje ideje ni odstopil. »Vedel sem, da so tisti fantje prihodnost jugoslovanske košarke. Na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 sem v moštvo vrnil Koraća, Daneua in Rajkovića, od mlajših pa s seboj vzel Ćosića, Šolmana in Žorgo, ki sem jim dodal še Nikolo Plećaša. S tistim moštvom smo osvojili prvo odličje, srebrno, drugi smo bili tudi leto pozneje na evropskem prvenstvu v Neaplju. Posebna zgodba je bilo svetovno prvenstvo leta 1970 v Ljubljani, kjer smo bili zlati in spisali novo poglavje v zgodovini košarke.«
Jugoslavija je bila tedaj prvič v svoji zgodovini svetovna košarkarska prvakinja. Pod gromozanski uspeh so se podpisali Ratomir Tvrdić, Ljubodrag Simonović, Vinko Jelovac, Trajko Rajković, Aljoša Žorga, Dragan Kapičić, Ivo Daneu, Krešimir Ćosić, Damir Šolman, Nikola Plećaš, Dragutin Čermak in Petar Skansi. Na zadnjem obračunu proti Sovjetski zvezi je Jugoslavija sicer edinkrat izgubila s 87:72, a ker takrat še ni bilo sistema na izpadanje, je vseeno osvojila prvo mesto, saj sta imeli Sovjetska zveza in ZDA po dva poraza. Deset let pozneje je Žeravica znova udaril. Olimpijske igre v Moskvi je Jugoslavija zaključila brez poraza. Osem tekem, osem zmag. Zlate kolajne so si takrat okoli vratu obesili Andro Knego, Dragan Kićanović, Rajko Žižić, Mihovil Nakić, Željko Jerkov, Branko Skroče, Zoran Slavnić, Kresimir Ćosić, Ratko Radovanović, Duje Krstulović, Dražen Dalipagić in Mirza Delibašić. Žeravica je z jugoslovansko reprezentanco sicer osvojil še olimpijsko srebro, dve srebrni odličij na evropskih in eno na svetovnem prvenstvu. S poslednjo kolajno se je okitil leta 1982, ko je bil na svetovnem prvenstvu v Kolumbiji tretji.
Žalosti nikoli ni uspel potisniti iz duše
Košarkarska zveza Bosne in Hercegovine je junija 1969 organizirala revijalno tekmo v Sarajevu, na katero je bil povabljen tudi Radivoj Korać, ki je takrat igral v Italiji. Čeprav je Žeravica menil, da je njegova vožnja iz Padove do Sarajeva povsem nepotrebna, saj je šlo za nepomembno tekmo, so vodilni v košarkarski zvezi BiH vztrajali, da mora priti. Po tekmi so se vsi igralci vrnili v svoje klube, le Korać je zaradi utrujenosti prespal v Sarajevu. Ker so bili dobri prijatelji, sta se Ranko in njegova žena Zaga odločila, da z njim malo poklepetata in se naslednje jutro vrneta v Beograd. Najbolj žalosten dan v svojem življenju je Žeravica opisal takole: »Ko smo zapuščali Sarajevo, je močno deževalo. Žućko (Korać, op. p.) je vozil za nama. Uspel sem prehiteti nekega norega šoferja, ki je bil s svojim fiatom 1300 stalno na meji, da zapelje na nasprotni vozni pas. Ko je hotel podobno storiti tudi Žućko, je ta šofer nekoliko pritisnil na plin, avtobus, ki je vozil z nasprotne smeri, pa je našega legendarnega košarkarja in intelektualca popeljal v smrt. Vse se je odvijalo na mostu. Zavore na avtobusu niso delovale najbolje, zato Žućko ni imel možnosti, da se nesreči izogne. Z ženo sva se vrnila na kraj nesreče, dvignila Radivoja in ga položila v najin avto ter hitela do prvega zdravnika. Zaga mu je z rokami vračala organe v trebuh. Gledal sem, kako moj prijatelj umira v njenem naročju. Žalosti, ki sem jo občutil 2. junija 1969, nikoli nisem uspel potisniti iz svoje duše.«
Ljubitelji košarke po svetu veliko žalost občutijo od včeraj, 29. oktobra 2015. Ranko Žeravica je za seboj pustil ogromno zapuščino, ki nikoli ne bo zbledela. Velikani nikoli ne odidejo. Postanejo legende, ki jih zgodovina nikoli ne pozabi.
