Decembrski čas ni namenjen košarkarskim reprezentancam, a je v Srbiji zavel svež veter, ki v državo z bogato zgodovino igre z oranžno žogo prinaša optimizem. Selektor reprezentance je namreč postal Aleksandar Saša Đorđević. Čeprav ima za seboj kratko trenersko kariero (po eno sezono je treniral le Armani Jeans in Benetton), mu karizme ne primanjkuje. Pridobil si jo je med dolgo in uspešno igralsko kariero.
Bil je odličen v napadu in nekoliko slabši v obrambi. Kot organizator igre je Jugoslavijo pripeljal do treh naslovov evropskega prvaka, do enega svetovnega in srebra na olimpijskih igrah. Še posebno je blestel na prvenstvih stare celine leta 1995 in 1997. Leta 1997 je v finalu proti Litvi dosegel 41 točk. To je bilo eno najbolj razburljivih in naelektrenih finalov v zgodovini. Litvanski košarkarji so želeli zapustiti igrišče, ker se niso strinjali s sodniškimi odločitvami, v nasprotno pa jih je prepričal ravno Đorđević. Takrat so bili na Balkanu napeti časi, kar se je nekajkrat odrazilo v košarki. Tudi po koncu tega finala. Takrat so hrvaški košarkarji zapustili tretjo stopničko, ko so na oder za zmagovalce prišli jugoslovanski reprezentanti. Đorđević je dve leti prej prav proti Hrvaški dosegel trojko v zadnji sekundi za zmago. Podobno mu je uspelo večkrat, prav tako je bil vajen številnih lovorik in točk ob svojem imenu. Dvakrat je bil evropski igralec leta, s Partizanom (ker je bil njegov oče trener Crvene zvezde, je moral večkrat »dokazovati«, da je resnično privrženec Partizana) je bil evropski prvak, španski pa tako z Barcelono kot z Realom. Leta 1999 je leto prej kot Luis Figo potegnil isto potezo kot portugalski nogometaš, iz katalonskega kluba je prestopil neposredno k madridskemu. Đorđevićev prestop ni bil deležen takšnega besa v Kataloniji kot v Figovem primeru. Košarkarske strasti v Španiji vendarle niso tako močne kot nogometne. Preizkusil se je tudi v ligi NBA, a le kratek čas igral za Portland.
Sale, kakor ga kličejo v Srbiji, se je treniranja nekaj časa otepal. Dejal je, da si med kariero ni predstavljal, da bi nekoč lahko bil trener, a se je nato zgodilo ravno to. V zadnjih letih ni bil aktiven le na tem področju. V sodelovanju z indijskimi poslovnimi partnerji se je ukvarjal s telefonskimi aplikacijami, zelo dejaven pa je bil tudi na področju izobraževanja. Izkušnje je prenašal na študente, ki jih je učil timskega dela. O tem je predaval tudi menedžerjem televizije MTV.
Do olimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016 (do takrat je podpisal pogodbo s srbsko košarkarsko zvezo) za te reči ne bo imel veliko časa. Ob imenovanju za selektorja je dejal, da bo napel vse sile, da bi bila Srbija na svetovnem prvenstvu prihodnje leto v Španiji v čim bolj popolni postavi, pri čemer se bo zanašal na poznavanje psihologije košarkarjev – pokazati jim namerava, da so cenjeni in tako zgraditi ekipni duh. Kot osebno željo je izpostavil zmago nad Španijo na svetovnem prvenstvu, srednjeročni cilj je kolajna čez dve leti na evropskem prvenstvu, dolgoročno pa želi Srbijo vrniti med košarkarske velesile. Pri tem ne bo računal na tuje košarkarje. Zavzema se proti igranju tujcev v državnih ekipah.
Ob imenovanju na odgovoren položaj mu je več znanih imen izkazalo podpro. Tudi nekdanji selektor Slovenije Božidar Maljković, ki ga namerava Đorđević vključiti v delo zveze. Skupaj z Rankom Žeravico, Dušanom Ivkovićem, Svetislavom Pešićem in Željkom Obradovićem naj bi tvoril strokovni svet. Njegova pot se je z Maljkovićevo prekrižala že na začetku kariere, kajti Šjor Boža je bil Đorđevićev prvi trener, oba pa imata tudi po vsaj eno veliko strast: Maljković je zbiratelj dragih ur, Đorđević pa prestižnih buteljk. Navijači srbske reprezentance upajo, da bo tako uspešen tudi pri zbiranju kolajn na velikih tekmovanjih.
