Glede na dosedanje, prevladujoče in v tem smislu »tradicionalno« razumevanje pojma »zakonska zveza«, ki je tudi družbena institucija, ni vprašljivo, da je bilo do sedaj družbeno uveljavljeno in zakonsko določeno razumevanje zakonske zveze kot življenjske skupnosti moža in žene. Ker je bilo takšno razumevanje zakonske zveze uveljavljeno vse do sedaj, lahko takšno razumevanje tega pojma v-tem-trenutku označimo kot razumno in ga imamo za razumljivo. Za razumne imamo lahko tudi nekatere argumente, ki jih ponujajo tisti, ki si želijo ohranitve takšnega razumevanja zakonske zveze: uporaba pojma zakonska zveza in zakonec pri človeku po avtomatizmu prikliče v spomin moškega, označenega za moža ali soproga, in žensko, označeno za ženo ali soprogo. Razumnosti ne gre kar tako in na vsak način odreči niti argumentu, ki (zelo laično in poenostavljeno rečeno) spominja na matematično logiko. Ta drugače kot klasična pravniška logika, po kateri bistveno podobna dejstva terjajo enake pravne posledice, vodi do sklepa, da stvari, ki so si med seboj dovolj različne, vodijo do drugačnih rezultatov. Takšen pogled na vprašanje poimenovanja življenjskih skupnosti nekatere ljudi vodi do sklepa, da je sestavljenost življenjske skupnosti iz moškega in ženske nekaj, kar je dovolj različno od sestavljenosti življenjske skupnosti iz dveh oseb istega spola, zato se jo sme tudi drugače poimenovati. Pri tem pa beseda »sme« nakazuje na prepričanje tako mislečih ljudi, da je razlika med obema alternativama življenjske skupnosti stvarno utemeljena do te mere, da sama po sebi še ne pomeni protiustavne diskriminacije na temelju osebnih okoliščin in zato tudi ne kršitve ustavnih pravic homoseksualcev in lezbijk.
Ustavnosodna določitev »političnega vprašanja«
Moja uporaba besede »razumno« in »razumljivo« v tem kontekstu odraža mojo osebno držo pri razpravljanju o tem vprašanju: razumem, da drugi ljudje lahko tako razumejo vprašanje poimenovanja življenjskih skupnosti, da to vprašanje dejansko tako razumejo in da so pri tem v dobri veri. Če so o tem prepričani in to prepričanje odločno branijo z iskrenostjo, se mi zdi njihovo upiranje spremembi pravne definicije zakonske zveze razumno in vsebinsko razumljivo. Takšna osebna drža pa ne pomeni nasprotovanja uporabi pojma »zakonska zveza« za vse življenjske skupnosti dveh oseb moškega ali ženskega spola.
Tisti, ki mislijo, da bi veljalo za vse življenjske skupnosti uporabljati isto ime, torej zakonska zveza, so torej lahko pripravljeni (kot razumno) razumeti prepričanje tistih, ki mislijo, da mora biti poimenovanje življenjskih skupnosti različno in pogojeno s heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo kot osebnima okoliščinama. Upajoč, da so tudi ti drugi pripravljeni njihovo drugačno prepričanje razumeti kot razumno. A to še ne pomeni, da sta obe prepričanji enako ustavno sprejemljivi z vidika pravne zaščite temeljnih ustavnih vrednot in načel, zlasti pa glede na sodobno filozofijo človekovih pravic in svoboščin. In da že drugačno pojmovanje življenjskih skupnosti leta 2015 res ne more pomeniti kršitev ustavnih pravic.
Ker državni zbor tega vprašanja ni rešil v besedilu ustave, je na to vprašanje odgovorilo ustavno sodišče z odločbo št. U-II-1/15. Odločilo je, da sta obe rešitvi ustavno sprejemljivi: tako uporaba imena »zakonska zveza« za življenjske skupnosti dveh oseb različnih spolov kot uporaba tega imena za življenjske skupnosti dveh oseb različnih spolov in istega spola. Ustavno sodišče je odločilo, da različno poimenovanje življenjskih skupnosti dveh oseb istega spola in ohranitev imena »zakonska zveza« le za življenjske skupnosti dveh oseb različnih spolov samo po sebi ni protiustavna diskriminacija in ne pomeni kršitve ustavnih pravic homoseksualcev in lezbijk.
S tem, ko je ustavno sodišče dovolilo razpis in izvedbo referendumskega odločanja o uporabi imena »zakonska zveza« glede na to, ali življenjsko skupnost sestavljata dve osebi različnih spolov ali istega spola, in pri tem uporabilo argument, da ljudstvu ni ustavno dopustno prepovedati odločanja o tem vprašanju, je odločilo, da je vprašanje o poimenovanju življenjske skupnosti politično vprašanje, ne pa ustavnopravno vprašanje. Ali drugače, da referendumsko odločanje o tem vprašanju ne pomeni odločanja o ustavnih pravicah homoseksualcev in lezbijk, ampak odločanje volilk in volilcev o političnem vprašanju, ki ni pravno vprašanje o ustavnih pravicah homoseksualcev in lezbijk. Četudi ustavno sodišče ni uporabilo teh besed in tudi ni izrecno uporabilo argumenta o tako imenovani ustavnopravni doktrini političnega vprašanja, je storilo prav to in molče uporabilo prav to doktrino.
Pričakovano in presenetljivo
Takšno odločitev, ki ima tudi razlago, je bilo mogoče pričakovati. Sodnice in sodniki so se potrudili še s pisanjem obsežnih in koristnih ločenih mnenj, kar je prava sodniška drža. Predvsem besedili sodnice dr. Sovdatove in sodnika Zobca (njuna izpostavitev je dobroverna in ne pomeni negativnega odnosa do njunih kolegic in kolegov) sta primer kakovostnega sodniškega argumentiranja s pomembno pedagoško dodano vrednostjo. Vseeno pa sem bil presenečen nad nečim drugim.
Prvič, ustavne sodnice in sodniki se ne v odločbi in ne v svojih ločenih mnenjih niso odločili za metodološko natančno in vsebinsko prepričljivo pojasnilo, zakaj se jim zdi vprašanje poimenovanja življenjskih skupnosti politično vprašanje, o katerem smejo odločati volilke in volilci, in ne ustavnopravno vprašanje o pravicah in svoboščinah homoseksualcev in lezbijk. Argumentirano so se osredotočili (zgolj) na vprašanje razlage in razsežnosti 90. člena slovenske ustave, ki ureja referendumsko odločanje. To bi skoraj lahko razumeli tudi kot sprenevedanje in preusmerjanje pozornosti.(2) Drugič, v odločbi spet lahko zasledimo stavek, ki se sklicuje na »suverenost ljudstva«, četudi (po mojem ustavniškem prepričanju, večkrat pojasnjenem v časopisnih, strokovnih in znanstvenih delih) ta koncept v slovenskem ustavnem redu ni uveljavljen. Tretjič, v odločbi ponovno najdemo citate pravniških učbenikov, ki bi jih bilo treba že pred časom popraviti, ne pa tudi pravoslovnih del, ki utemeljeno opozarjajo na nekatere napačne zaključke v teh učbenikih. Tudi na tega. Ne samo da je vztrajanje pri sklicevanju na pojem »suverenost ljudstva« napačno. Vztrajanje pri tem bi moralo večino na ustavnem sodišču voditi v zelo drugačno argumentacijo v odločbi. Četrtič, takšna argumentativna preproščina in ustavnopravna plitkost, kot jo beremo v ločenem mnenju predsednika tega sodišča, ne krepi spoštovanja in zaupanja do dela posameznega ustavnega sodnika, tudi ne do sodišča.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik, pravni filozof in univerzitetni učitelj, zaposlen na Univerzi na Primorskem, Pedagoška fakulteta.1
Andraž Teršek: Pravna ignoranca škodi. Kritika pravne prakse. Univerzitetna založba Annales, Koper, 2015, str. 180.2
Skrbna analiza sodniških argumentacij o tem vprašanju bolj sodi v strokovno in znanstveno publicistiko.
