Resda ne pološčenih revij, ki se ukvarjajo s kulturo bivanja. Ta tu nima kaj dosti povedati. Ne da se zares govoriti o strehi, če je ni, o mizi, če je ni, kaj šele o konceptu interierja, o dekorativnih poudarkih, o estetiki prostora, o ribniku pred hišo, o kresnicah v živi meji.
Ali pač?
Lani sem konec leta nekje bral o arhitektu, ki na Slovaškem razvija prototip obcestne hiše na koleh, ki bi bila »brezdomišče«, obenem pa bi se financirala iz jumbo in neonskih oglasov na zunanjih stenah. Moment, da najdem…
Michal Polaček, Matej Nedorolik in Martin Lee Keniz so novembra 2014 na kickstarterju poskušali zbrati okoli 40.000 funtov, da zgradijo prvo tako hišo. Projekt se je imenoval Gregory. Projekt Gregory, http://www.24hod.sk/video-slovensky-architekt-vytvoril-z-billboardov-pristresok-pre-bezdomovcov-cl320982.html.
Hiše so trikotne in imajo tudi sanitarije. Električni vir napajanja je isti kot za osvetljene reklame. Najem oglasa krije stroške vzdrževanja.
Zamisel je sijajna, a na internetu ne najdem o njeni »implementaciji« nič. Pač pa berem, da v ZDA v uglednih mestnih četrtih montirajo v tla bodice, ki naj bi preprečile brezdomcem, da bi spali pred boljšimi hišami in lokali.
To se ujema s tistim, kar mi je odgovorila Nina Grande, urednica revije Outsider, ko sem ji poslal gornji link: »Mi smo naredili akcijo, glej http://outsider.si/rezultati-razpisa-pomoc-beguncem-v-sloveniji-2/, in dobili dobre rešitve, konkretne, ki bi jih lahko zares uporabili, ne samo za begunce, ampak za vse ranljive skupine. Rešitve sem v dobri veri, da bodo v njih tudi oni videli koristne in dobre ideje, poslala 19 medijem, vsem, ki sem se jih spomnila, in vladi. Prejeli smo en sam odgovor, z naslova pomocbeguncem-gov.si: 'Zahvaljujemo se vam za obvestilo o rezultatih razpisa, vaše sporočilo smo posredovali na MNZ, na urad za logistiko, ki je pristojen za zagotavljanje nastanitvenih kapacitet za primer množičnega prihoda beguncev v Sloveniji.' Podpisan je Urad Vlade RS za komuniciranje.«
Razumljivo. Vsi smo se preobjedli tujega trpljenja. Mediji, socialni in asocialni, nas bombardirajo s posnetki komedij, tragikomedij in tragedij. Kot da bi nam privoščili, da ne bi nič več čutili, ko bomo mi prišli na vrsto.
Vse te procesije in silne smeti, vsi ti fantki, ki oblečeni plavajo na trebuščkih v plivkajoči vodi, vsi ti tovornjaki hladilniki, zapuščeni ob robu ceste, in plesalci kola, ki letijo v zrak – vse to so samo piksli in črke. Brezdomci niso živi, ne zares.
* * *
Kako postaneš brezdomec? Velika večina jih je nekoč imela dom. Potem so ga izgubili. Nekateri po zaslugi finančnih operacij, ki so iz njih naredile večne dolžnike. Kdor je, na primer, pred leti vezal kredit na švicarski frank, zlahka zdaj vrača kvečjemu obresti, tudi če ima službo. Če nima službe, ne more odplačevati kredita in banka bo stanovanje ali hišo zasegla. Ko nekaj časa stanuješ v avtu in prihajaš v službo neobrit in neumit, te odpustijo.
Mnogi službo izgubijo tudi brez teh komplikacij. Zadošča alkohol, recimo. Preveč se zapijejo in dobijo odpoved. Nažicati se da kvečjemu za alko, za droge, za sproti. Nekateri drugi so se morali odseliti po razvezi zakona, pa niso imeli kam. Nekateri so zbežali pred družinskim nasiljem. Nekateri so sirote ali najdenčki, ob polnoletnosti morajo iz internata. Drugi so duševni bolniki, ker pa so diagnosticirani kot nenevarni, so spuščeni na ulico. Še tretji so kratko malo samotarski značaji.
V Sloveniji je brezdomnih oseb okoli 4000, okrog 1000 v Ljubljani, vendar osebno poznam enega samega. Naša familija mu pravi Dženeral in mož je še živ, čeprav vedno teže hodi. Svoj stolček ima na Poljanskem nasipu tik pod Ambroževim trgom. Tam sedi čez dan in rešuje križanke. Ko smo še stanovali v Rdeči hiši, smo mu redno dajali finančno podporo. Pripovedoval je, kako ga je žena vrgla ven. Bilo je še nekaj o hčeri, ki jo je en čas, mislim, na daleč podpiral. Nekoč je tudi, se mi zdi, odpotoval k njej, morda v Split, pa se je hitro spet pobral proč. Spominjam se, da je rekel: »Grozno lahko je postati brezdomec. Samo da te vržejo iz stanovanja, pa je. A grozno težko je potem postati domec.«
Drugo, kar je rekel, mi je že ušlo iz spomina. Ljudje se hitro obrnemo k drugim rečem. In v naravi človeka je, da pozablja skoraj vse razen zamer.
Na Slovaškem, kjer prebivam zadnji dve leti, jih je po ocenah okrog 10.000, v Bratislavi pa med 2000 in 3000. Večinoma so urbani in s temi ne prihajam v stik, saj se držim mestne periferije in okoliških gozdov. Urbanim se morda ne godi tako slabo, kajti očitno je, da so v radarju. Sicer ne bi bilo pobud, na kakršno sem med iskanjem podatkov o hiši-oglasu naletel na http://www.seas.sk/article/a-caffeteria-in-bratislava-employs-homeless/128.
Tu so v kavarni Dobre&Dobre pri Stari tržnici zaposlili, spet konec leta 2014, tri brezdomce kot kelnerje. Zadaj je državljanska asociacija Vagus, sponzor pa fondacija Enel Cuore in Slovenske (torej slovaške, kajpak) elektrarne. Kako je tam danes, ne vem, na netu ni nič novega, jaz pa ne zahajam v mesto. Zato pa vem, kako je v gozdu.
V Sloveniji še nisem naletel na človeško bivališče v gozdu, čeprav je vreme razmeroma milo (vsaj na Primorskem). Na obrobju Bratislave jih poznam vsaj pet, no, z dvema uporabnikoma sem tudi prišel v stik, druge poznam pa le po njihovih smeteh. Šele na takem brezdomnem smetišču, ki lahko obsega tudi dva hektarja gozdne površine in več, človek sprevidi, koliko vsega ostaja za človekom. Samo da naše smeti odvažajo. Ljudje z domovi plačujemo komunalni prispevek in evo, smeti čez noč izginejo.
Prispevki so ponavadi zoprni, a ker so brezosebni, lahko prav pridejo, kadar ne želimo biti osebni. V besedilu Muni (1934), »listu iz dnevnika« Juša Kozaka, sem bral, da so meščani Ljubljane v času velike gospodarske krize plačevali poseben prispevek mestu, v zameno pa dobili tablico, na kateri je pisalo, da ne odpirajo prosjakom, saj so svojo človečansko dolžnost že opravili s plačilom prispevka. To tablico so potem razobesili k vhodnim vratom, da sta bili mirni hiša in vest.
* * *
A pisati sem hotel o brezdomcu, ki se vsaj občasno zadržuje v selišču nad zahodnim koncem parka SNP – le deset minut hoda od mojega doma.
Očitno si prizadeva imeti red – ležišče, dva tenka madraca, si med dežjem prekriva s polivinilnim nadstreškom, in omislil si je vedro za prazne flaše in piksne, vendar jih je kmalu pač preveč, tako da se prelijejo in razkropijo. Te občasno poberem, zato vem, da poleg piva kdaj zaužije tudi vermut. Kmalu sem kakih sto korakov daleč med koreninami odkril napol vkopano in s polivinilom prekrito modro lončeno posodo, nekakšen vrč s poklopcem. Okrog je bila ovita vrvca, kakršne vidiš včasih na loncih z marmelado, kadar želi trgovec zbuditi vtis, da prodaja kaj domačega, na vrvci pa je visel rumen listič z napisom DUSTINKA – samo ugibal sem lahko, ali gre za rusko žensko ime ali pa za kako izpeljanko iz angleške besede dust za prah. Če je bil notri pepel, ga je bilo po teži sodeč kar veliko. Če ni bil lonec iz svinčene gline.
Nad tem loncem je bila z večjim kamenjem zastavljena drevesna duplina, obrasla s koreninami. Občutek numinoznosti mi, čeprav me je mučila radovednost, ni dal, da bi kamenje odmaknil, še sploh, ker se je čezenj že razpela pajčevina.
Gledal sem po tleh, da bi videl, ali držijo od selišča do svetišča kaki sledovi, pa jih nisem opazil. Res pa je bilo vreme vse do druge polovice septembra vseskozi suho in noga ni puščala sledov. Vseeno sem bil kar prepričan, da to dvoje povezuje občasna navzočnost istega človeka.
Dne 25. septembra 2015 sem, ko sem šel gledat, ali bi se po zadnjem dežju vendar že našla kaka dežnikarica – pobočje je južno, sončno – opazil, da je Dustinkin lonec izginil. Tudi kamenje je bilo razmetano, luknja pa prazna. Bivališče malo naprej in niže v bregu je bilo, kakor so pričevale nove prazne steklenice, še v rabi. Ali gre torej vendarle za dva človeka, ki prihajata sem, ne da bi vedela drug za drugega?
Pospravil sem in odšel s slabim občutkom, da je imetnik skril svojo svetinjo, jo prenesel drugam, prav v nelagodju zaradi »skrivnega pospravljalca«.
Že v oktobru, najbrž ravno prvega v mesecu, sem na drevesu ob bližnji poti, ki se vzpenja po rebri, opazil list papirja v polivinilasti ovojnici, na katerem je v slovaščini in z lepimi, ročno tiskanimi črkami pisalo:
TISTEGA, KI JE ODNESEL
ŽARO S PEPELOM
MOJEGA POKOJNEGA PSA,
PROSIM, NAJ JO VRNE.
HVALA.
Spet teden dni zatem sem zjutraj takoj po dežju stikal za gobami in kakih sto korakov stran od oskrunjenega svetišča opazil sredi grmovja nekaj, kar se je za hip zalesketalo. Ko sem se prebil skoz veje, sem videl, da tam leži pokrov tistega lonca (ki je bil zgoraj zavarovan pred elementi s pevece ovitkom). Vdolbine na spodnji strani pokrova se je, čeprav je reč ležala pošev, še držalo nekaj malega strjenega pepela, ki se je zdel kot kremenova mivka.
Zaman sem se oziral po samem vrču, moram pa reči, da je gozd velik in v dežju mračen, tako da me čaka še nekaj dela.
Doma sem napisal sporočilo v angleščini:
»Spoštovani, ne poznate me osebno, a jaz sem tisti, ki včasih pospravi bivališče malo naprej od kraja, kjer je ležala žara z Dustinko. Sam je nisem odpiral, uganil sem pač, za kaj gre. Pred dnevi sem videl vaše sporočilo/poziv, in torej puščam na, mislim, istem deblu svoj odgovor. Dne 9. oktobra sem kakih 50 metrov bolj vzhodno na istem pobočju odkril pokrov vaše žare. Notri je še nekaj pepela. Odnesel sem ga domov, kjer lahko ta spomin tudi dobite, če se oglasite. Moja telefonska je 917 177 159. S spoštovanjem, Branko.«
Naslednji dan zvečer sem ga, ko sem šel sprehodit naša psa, pripel k drevesu, morda istemu, morda drugemu, kajti njegovega pisma ni bilo več. Precej je deževalo, v mraku sem porabil tri metre vodovodarskega traku, da je držalo.
Vreme se je čez noč še poslabšalo, vzdignil se je silen, mrzel veter, samo upam lahko, da ne bo odvrnil varuha Dustinkinega spomina od poti nad bregom.
