Ko je lordska zbornica (neizvoljeni zgornji dom britanskega parlamenta) v začetku tedna glasovala proti uvedbi novega varčevalnega ukrepa vlade, ki ne bo prizadel nikogar drugega kot 3,2 milijona najrevnejših zaposlenih Otočanov, so njegov avtor finančni minister George Osbourne, premier David Cameron in drugi vodilni konservativni politiki zagnali vik in krik. To, da celo večina lordov, ki samo za to, da pridejo na zasedanje v lordsko zbornico, dobijo po 300 funtov na dan, ni mogla prebaviti tega zlobnega in zlega ukrepa, ki bi prizadel najbolj ranljive ljudi v britanski družbi, so razglašali za ustavno krizo.
Kriza? Kakšna kriza?
Od leta 1945 do minulega ponedeljka se je samo štirikrat zgodilo, da se je lordska zbornica postavila proti vladi in za revne ter poskusila blokirati v poslanski zbornici že sprejet zakonski predlog, od tega trikrat, odkar so leta 1997 odpravili veliko večino dednih lordov in jih nadomestili z imenovanimi. Glavni greh večine lordov naj bi bil tokrat kršenje nenapisanega parlamentarnega pravila, ki izvira iz sedemnajstega stoletja: o finančnih ukrepih naj bi odločali samo poslanci, lordi pa naj bi jih samo žigosali. Celo predsednik poslanske zbornice konservativec John Bercow se je na vik in krik o ustavni krizi odzval s trditvijo, da glasovanje lordov proti zakonskemu predlogu, ki bi pomoč najrevnejšim zaposlenim Britancem zmanjšal za 4,6 milijarde funtov na leto, ni bilo v nasprotju s parlamentarno proceduro. Ministri, posebno Osbourne, so se odzvali preteče, češ da bodo že primerno poskrbeli za to, da se kaj takega ne bo več zgodilo. Nekateri govorijo o omejitvi polnomočij lordske zbornice, premier Cameron pa je ukazal preučitev obnove dogovora iz sedemnajstega stoletja o nevmešavanju lordov v finančne zadeve.
V pasti revščine
V britanskem sistemu socialne podpore obstaja nekaj, čemur pravijo davčno posojilo za zaposlene. Uvedla ga je prejšnja laburistična vlada leta 2001, da bi odpravila tako imenovano past revščine: številni Otočani so bili zaradi nizkih zaslužkov finančno na boljšem, če so pustili službo in so živeli samo od socialne pomoči. Laburisti so uvedli zapleten sistem, po katerem so bili zaposleni z nizkim zaslužkom upravičeni do te socialne pomoči za zaposlene oziroma nekakšnega državnega dodatka na nizko plačo. Povsem neprimerno so ga imenovali davčno posojilo za zaposlene, ker ga nakazuje davčni urad. Do tega dodatka k plači so upravičeni zaposleni samski Britanci, pari brez otrok in pari z otroki. Njegova višina je odvisna od letnega zaslužka v prejšnjem letu. Letos so bili do njega upravičeni samski Otočani, ki so lani zaslužili 13.000 funtov ali manj, in pari brez otrok, če so lani zaslužili 18.000 funtov ali manj. Pri družinah z otroki je višina odvisna od števila otrok: par z enim otrokom je bil upravičen do tega dodatka k plači, če je lani skupaj zaslužil 26.000 funtov ali manj, par z dvema otroka pa, če je zaslužil manj kot 32.000 funtov. In tako naprej.
Lažna obljuba
Cameronova vlada je ta dodatek hotela odpraviti aprila prihodnje leto (na začetku novega finančnega leta) v okviru novega kleščenja sociale v višini 12 milijard funtov, čeprav je premier med kampanjo za majske volitve zatrdil, da se to ne bo zgodilo. In čeprav bi s tem udarila po žepih 3,2 milijona najrevnejših zaposlenih Britancev in njihove družine, ki bi bile na slabšem za najmanj 1300 funtov na leto, kar bi še znižalo njihovo bedno življenjsko raven, ki je zdrknila navzdol zaradi dolgoletnega reševanja minule krize in varčevalne politike Cameronove vlade, ki sta bogatim Britancem prinesli dodatno bogastvo. Upor lordov, ki so glasovali za triletno preložitev tega varčevalnega ukrepa, še ne pomeni, da ga vlada ne bo uvedla. Vodja laburistične stranke Jeremy Corbyn je Camerona med včerajšnjo burno parlamentarno razpravo šestkrat vprašal, ali bodo Britanci, ki zdaj dobivajo ta dodatek, na slabšem, če bi ga vlada odpravila, Cameron pa se je šestkrat izognil odgovoru.
