Čeprav je minuli obisk kitajskega predsednika Xija Jinpinga trajal samo štiri dni, se je zelo vlekel. Zlasti tistim, ki mislijo, da je bilo priklanjanje britanske konservativne vlade, dvora oziroma kraljeve družine (ta res mora poslušati vlado), gospodarstvenikov in mnogih drugih Kitajski veliko ponižanje Velike Britanije pred očmi vsega sveta.
O orjaški kitajski zadnjici
Najostrejši kritik je angleški komik, pisatelj in glasbenik Stewart Lee, ki je brez dlake na jeziku napisal satirični komentar, v katerem je zelo duhovito opisal, kako se je po Londonu valila orjaška kitajska zadnjica, v katero so lezli številni – od vodilnih konservativnih politikov do članov kraljevske družine. To naj bi bil strateški zasuk britanske zunanje politike h Kitajski. Glavni avtor zasuka naj bi bil finančni minister George Osbourne. Zaradi zasuka naj bi britanska vlada zatisnila oči pred vsem, zaradi česar po svetu kritizirajo kitajski komunistični režim, od kršenja človekovih pravic do številnih usmrtitev in izginjanja oporečnikov, nedemokratične družbene ureditve in odnosa do Tibeta. Ta zasuk že imenujejo osbournova doktrina. Minister Osbourne, ki ne skriva, da v svoji zrcalni podobi vidi naslednika premierja Davida Camerona na naslovu Downing Street 10, naj bi verjel, da med politiko in ekonomijo ni razlike oziroma da mora biti prva v službi druge. Med nedavnim obiskom v Kitajski, med katerim je pripravil podlago za klečeplazni britanski sprejem Jinpinga, je dejal nekaj, kar sta ponavljali obe strani: »Držimo skupaj in ustvarimo zlato desetletje za naši državi.« Osbournov cilj je, da bi Britanija postala najboljša partnerica Kitajske na zahodu. Med Jinpingovim obiskom so gostitelji naredili vse za to. S prvo damo sta se peljala v kraljevi kočiji, kraljica mu je pripravila banket v Buckighamski palači, imel je govor na skupnem zasedanju obeh domov parlamenta, bil je Cameronov gost v podeželski premierski rezidenci, bil je s Cameronom v njegovem lokalnem pubu, v katerem sta zvrnila najmanj pol litra piva. Med kritiki, ki so obisk kitajskega komunističnega voditelja razglasili za narodno ponižanje, je bil nekdanji Cameronov svetovalec za strategijo Steve Hilton, ki je leta 2012 zapustil naslov Downing Street 10, da bi predaval na univerzi Stanford v ZDA. Dejal je celo, da je bila razkošna počastitev kitajskega predsednika najhujše britansko ponižanje po sedemdesetih letih, odkar so Otočani Mednarodni denarni sklad prosjačili za denar. Hilton je v pogovoru na televiziji BBC dejal, da Kitajska ni nič boljša država, kot sta Iran in Rusija, ter dodal, da ne razume, zakaj ji lezejo v rit, namesto da bi se postavili po robu njenemu početju. Klečeplazenje pred kitajskimi despoti je nemoralno in gospodarsko nesmiselno, trdi Hilton, ki obenem pravi, da so v ZDA povsem zmedeni zaradi britanskega zasuka h Kitajski. Drugi kritiki kitajskega vodstva poudarjajo, da so v Kitajski lani usmrtili najmanj 2400 ljudi, kar je trikrat več kot drugod po svetu, da mučijo politične zapornike, da izginja vse več oporečnikov, da vse bolj omejujejo svobodo govora in izražanja…
Milijarde, vendar koliko?
Največja ironija minulega obiska kitajskega predsednika v Veliki Britaniji so številke o dogovorjenih kitajskih investicijah. Pred obiskom se je govorilo o 25 milijardah. Na začetku obiska je ta številka narasla na 30, ob koncu obiska (Cameron) pa celo na 40 milijard. Te orjaške številke so bile povod veliko odmevnih naslovov v medijih. Celo vladni predstavnik ni vedel, od kod zadnja vrednost. Financial Times je ocenil, da so bile že veliko manjše številke zelo velikodušne razlage podpisanih sporazumov. Seštevek vseh znanih zneskov v sklenjenih kupčijah je daleč ne samo od 40, ampak tudi od 30 in 25 milijard. Dober primer je sporazum med BP in kitajsko korporacijo Huadian. V časopisih se je pisalo o 6,5 milijarde. Izkazalo se je, da gre za dvajsetletno kitajsko investicijo. Zdi se, da gre za veliko napihovanje številk, ki ga narekujejo politični razlogi oziroma opravičevanje vladnega zasuka h Kitajski.
