Romov nihče ni slišal
»Odstopil sem, ker nas, Romov, nihče ni hotel slišati,« pravi Horvat. Ko so se bližale nadomestne volitve, pa kandidatov ni bilo. »Razmišljal sem, da se nekdo vendarle mora boriti za nas. Zato sem spet kandidiral.« A ponovno ugotavlja, da ima sam bolj malo moči, da bi kaj premaknil. Pa tudi, ko mu uspe, se birokratsko kolesje pač vrti počasi. Tako kot pri vsakem drugem predlogu. »Nekateri Romi tega ne razumejo in mislijo, da dobim ne vem kakšno bogastvo od občine, ki gre meni v žep. A vse, kar dobim, je 80 evrov sejnine,« pravi Horvat in dodaja, da vsaj težav z večinskim prebivalstvom nimajo in da dobro sobivajo drug z drugim.
Eden redkih, ki je na položaju predstavnika romske skupnosti že več let, je prav gotovo predsednik Foruma romskih svetnikov Darko Rudaš, ki mu teče že peti mandat v murskosoboškem občinskem svetu. »Biti občinski svetnik, še posebej romski, ni mala stvar. Vsak, ki kandidira, bi se moral dobro pozanimati, kaj ga čaka, če bo izvoljen.«
»Romski svetnik je v svoji skupnosti izjemno izpostavljen, saj ga nekateri celo enačijo s funkcijo župana. Hkrati je marsikateri svetnik razočaran tudi sam, ker ne more uresničiti, kar je obljubljal.« Po mnenju Rudaša, ki je prepričan, da tudi institut romskega svetnika še ni zgrajen do konca, bi bilo potrebno h kandidaturi spodbujati predvsem mlade, izobražene Rome, ki niso okuženi s politiko.
Kdor je imel večje sorodstvo, je zmagal
A novomeški Romi vendarle niso povsem brez svojega člana v občinskem svetu. Potem ko je bil v mandatu 2006–2010 izvoljen na Listi za gospodarski razvoj, je Bojan Tudija na zadnjih lokalnih volitvah, ponovno s preferenčnimi glasovi, postal občinski svetnik na listi Zavezništvo za Novo mesto. »Zame je glasovalo več Neromov kot Romov,« pravi Tudija, ki nikoli ni razmišljal o kandidaturi za romskega svetnika, saj ta, kot pravi, nima dovolj moči. »V začetku je bilo zanimanje po občinah za romske svetnike veliko. Ampak zakaj? Ker niso vedeli, v kaj se spuščajo. Vsi so hoteli kandidirati svojega kandidata. In kdor je imel večje sorodstvo, je zmagal. Niso pa razmišljali, kaj bo ta človek lahko naredil za romsko skupnost. Vsak kandidat je najprej obljubljal elektriko in vodo. A je kmalu spoznal, da tega seveda ni zmožen izpeljati. Večina Romov tega še vedno noče razumeti.«
Tudija je tudi član občinskega odbora za spremljanje položaja romske skupnosti, ki ga je do odstopa vodil Sandi Selimčič. »Na odboru se veliko pogovarjamo. Kako konkretno lahko pomagamo, je drugo vprašanje.« Po njegovem mnenju bi bilo najbolje, če bi župan imenoval svetovalca za romska vprašanja iz vrst Romov, ki mu najbolj zaupa, ta pa bi tesno sodeloval z omenjenim odborom. Županu bi nato redno poročali, kaj so naredili, kakšno je stanje na terenu, kje se da in kje ne kaj premakniti.
Nasprotno Rudaš ne vidi potrebe po tovrstnem županovem svetovalcu. »Vidim pa nujo, da se občinske komisije za romska vprašanja redno sestajajo in budno spremljajo problematiko. Poleg tega mora biti romski svetnik sposoben sprožati vprašanja, dajati pobude, uvrščati točke na dnevni red. Mora se znati tudi politično izbojevati za kakšno stvar. Kako institut romskega svetnika deluje, je tako največ odvisno od svetnika samega,« je prepričan Rudaš, ki pa se strinja s Tudijo, da je Novo mesto specifika. »Naenkrat se je zgodil velik pluralizem znotraj same romske skupnosti. Nastala so številna društva, zveze, vsako ima svojega predsednika, vsak bi pristavil svoj piskrček. Tako vsak dela po svoje, namesto da bi delali skupaj,« pravi Tudija.
Za izobraževanje med svetniki ni bilo zanimanja
Ena od dvajsetih občin z avtohtonim romskim prebivalstvom, ki jim je država z zakonom zapovedala volitve romskega svetnika, je tudi grosupeljska občina, ki se je dolga leta temu upirala. Romsko skupnost zdaj zastopa Bruno Brajdič, ki pravi, da z občino dobro sodeluje in da čeprav je na tej funkciji komaj nekaj mesecev, jim je skupaj že uspelo narediti prve drobne premike. »Trenutno se trudimo urediti bivanjske razmere za eno družino. Sčasoma se bomo lotili tudi večjih korakov, kot je ureditev infrastrukture v naselju. Pa tudi nekaj družin še vedno živi pod milim nebom.«
Težav, s katerimi se soočajo romski svetniki v občinskih svetih, se zaveda tudi Stane Baluh, direktor Urada za narodnosti. Kot je dejal, bi morda kazalo zanje organizirati posebna izobraževanja, ki so jih nekoč že pripravljali. »Poskušali smo celo, da bi na ta izobraževanja privabili skupaj romske svetnike in župane, a pri slednjih ni bilo nikakršnega odziva, med svetniki pa se jih je odzvala le peščica.«
