Ameriška vojaška ladja USS Lassen, rušilec, opremljen z vodenimi raketami, je včeraj zaplul znotraj dvanajst milj velikega območja pri otočju Spratley, ki si ga v Južnokitajskem morju lasti Peking. To ni bila pomota. Bilo je načrtno dejanje, s katerim želi Washington sporočiti, da ne priznava kitajskih zahtev na spornem območju, ki leži približno na polovici morske poti med Vietnamom in Borneom. Kitajska je pričakovano na zagovor poklicala ameriškega veleposlanika in mu sporočila, naj ZDA prenehajo »kršiti kitajsko suverenost«. Vendar ni pričakovati, da bi se ZDA s to dikcijo strinjale – po njihovem kitajske suverenosti na območju ni.
Kitajska je tam v zadnjih letih nasula sedem podvodnih grebenov in tako ustvarila umetne otoke. Zdaj si v okolici lasti dvanajst navtičnih milj teritorialnega morja. To je obseg, ki ga dopušča pravo morja, toda le za naravne, ne za umetno ustvarjene otoke.
Varuhi nesprejete konvencije
Poteza Washingtona, da spodbija kitajsko samooklicano suverenost na območju otočja Spratley, kjer se križajo zahteve več azijskih držav, je dolgo visela v zraku. O morebitnem vplutju vojaške ladje na to območje je vlada Baracka Obame razpravljala več mesecev. Zlasti predstavniki obrambnega ministrstva so opozarjali, da ZDA od leta 2012 niso kljubovale spornemu kitajskemu razglašanju suverenosti na morju. K vplutju so pozivali tudi nekateri kongresniki. Republikanec Randy Forbes je v pismu Beli hiši zapisal, da »bodo posledice za regionalno varnost vse večje, dlje ko Združene države ne bodo spodbijale kitajskih neutemeljenih zahtev o suverenosti nad umetnimi otoki, o teritorialnem morju in o izključnih ekonomskih conah«. Podobno je menil senator John McCain.
ZDA imajo dolgo tradicijo spodbijanja zahtev po suverenosti na morju in v zračnem prostoru, ki so po njihovem neutemeljene. Od leta 1979 imajo program Svoboda plovbe, ki poleg diplomatskih prizadevanj za spoštovanje konvencije o pravu morja vključuje tudi vojaške manevre. Z njimi ameriška vojska, tako kot tokrat v Južnokitajskem morju, pokaže državam, da ne spoštuje njihovih zahtev na morju ali v zračnem prostoru, če te po oceni Washingtona v nasprotju s konvencijo kršijo svobodo plovbe. Paradoksalno je, da se ZDA obnašajo kot varuh konvencije, ki je sploh niso ratificirale. Zadnji dve vladi sta to želeli, pa ni bilo dovolj podpore v senatu, kjer je potrebna dvotretjinska večina. Konservativni senatorji menijo, da bi konvencija okrnila ameriško suverenost in so njen sprejem nazadnje onemogočili lani.
Kup navzkrižnih interesov
ZDA so v okviru programa Svoboda plovbe posredovale že mnogokrat. Zgodili so se tudi incidenti. Leta 1981 so v zalivu Sidra pri Libiji sestrelili dva libijska lovca. Leta 1988 se je v Črnem morju v ameriški rušilec, ki je plul pod režimom neškodljivega prehoda, zaletela sovjetska fregata (po nekaterih ocenah je bil to zadnji incident hladne vojne). ZDA so na tak način posredovale na vseh celinah, med drugim na strateških točkah, kot so Gibraltar, Hormuška ali Malaška ožina.
Torkovo posredovanje odpira vprašanje, ali lahko pelje v večje konfrontacije. ZDA so se za vplutje odločile po srečanju predsednikov septembra v Washingtonu, ko je Xi Jinping Obami dejal, da so otoki Nanša, kot pravijo otokom Spratley, »kitajski od starodavnih časov«. Kitajska je pred svojim pragom precej bolj dejavna kot v svetovnih kriznih žariščih in obenem krepi vojsko, kar vznemirja druge v regiji. V Južnokitajskem morju pa imajo navzkrižne interese okoli otočij Spratley in Parcels, kjer naj bi bila velika energetska bogastva, Kitajska, Vietnam, Filipini, Malezija, Indonezija in Brunej. In vsi bodo pozorno spremljali, kaj se bo zgodilo, če bodo ZDA nadaljevale program Svoboda plovbe. Zhu Feng, izvršni direktor Kitajskega centra za študije Južnokitajskega morja na univerzi Nandžing, pravi, da bo Peking verjetno omejil odziv, ker noče konflikta. »Obe strani bosta precej glasni z besedami, toda v dejanjih bosta, upam, zadržani,« je rekel za Reuters.
