V teh dneh je razen v obalnih oljčnikih živahno tudi na skrajni severni meji gojenja oliv – na goriškem Krasu, v Vipavski dolini in Goriških brdih. Na severnem Primorskem imajo okoli 55.000 oljk, največji strnjeni oljčniki pa so na Vipavskem, kjer imajo tudi po 800 dreves. Med srednje velike oljkarje v spodnji Vipavski dolini sodi tudi Vlado Uršič. V Stari Gori pri Novi Gorici ima oljčni nasad s 130 drevesi. »Letina bo po kakovosti dobra, količinsko pridelka pa bo manj od povprečne letine. Medtem ko sta nas lani prizadeli oljčna muha in pavje oko, pa so nas junija letos obiskale previsoke temperature. Seveda se je bilo treba pravočasno odzvati na sušo, da so drevesa dobila dovolj energije,« je razlagal Uršič.
V oljčniku, ki se razprostira 130 metrov nad morjem, je z družino in prijatelji najprej pobral sorto leccino, ki je že dozorela. »Obrali smo okoli 500 kilogramov oliv, iz katerih so mi v torklji na šempetrski biotehnični šoli iztisnili 61 litrov olja. Z rezultatom sem zadovoljen,« je nadaljeval Uršič, ki bo preostale olive pobral po prvem novembru. »Leccino je dozorel. Če bi čakali, bi bil izplen slabši, lahko pa bi vse skupaj pred nami pobrala jata škorcev. Zdaj je ostala v glavnem belica, ki je imam največ. Poleg tega pa je v oljčniku še nekaj dreves pendolina, ki je nujen za opraševanje.«
Lastna cena olja višja od prodajne
V Sloveniji imamo okoli 30 stiskalnic olja, od tega le tri na severnem Primorskem. Poleg šempetrske, ki je primerna za manjše količine, je svojo stiskalnico postavil tudi Milan Saksida iz Zalošč v spodnji Vipavski dolini. Največja pa je briška torklja v Vinski kleti Goriška brda, ki lahko predela 1200 kilogramov oljk na uro. »Prevoz pomeni pomemben strošek pri pridelavi olivnega olja. Najprej smo olive vozili na stiskanje na Koprsko. Na Goriškem bi bila dobrodošla še kakšna stiskalnica, saj je pomembno, da olive čim prej po obiranju predelamo. Le tako lahko računamo na visoko kakovost olja,« dodaja Uršič. Pojasni: »Naše olje je hladno stiskano. V torklji temperatura ne sme preseči 27 stopinj. Seveda je izplen zato tudi manjši. Če bi temperaturo pri stiskanju povečali na 30 stopinj, bi bilo več olja, ne bi pa bilo več ekstra deviško.«
Kmetijski strokovnjaki iz Italije so izračunali, da je lastna cena olja, pridelanega v Brdih in Vipavski dolini, okoli 21 evrov. Razen stroškov celoletne pridelave je treba v ceno všteti še prevoz do torklje in dodati 22 centov za vsak stisnjen kilogram oliv. Cena za liter briškega ali vipavskega ekstra deviškega olja je v povprečju 15 evrov. Seveda pa morate imeti srečo, da ga lahko kupite. Pridelovalci najprej poskrbijo za lastne potrebe, zatem pridejo na vrsto prijatelji, ki običajno sodelujejo pri obiranju. Za slovenske potrebe ga pridelamo še vedno premalo, pa čeprav je poraba komaj liter na prebivalca. Izjema je Primorska, kjer se ta številka povzpne na tri litre. Za potrebe slovenskih kupcev uvozimo 1500 ton olivnega olja na leto. To je mnogokrat slabe kakovosti.
V Brdih primanjkuje primernih zemljišč
V Brdih imajo od 30.000 do 35.000 oljčnih dreves. Na njih naj bi letos pridelali 130 ton oliv. Letina je podobno kot v Vipavski dolini skoraj prepolovljena. Različno je od oljčnika do oljčnika. Nekje bo pridelka 70 odstotkov povprečne letine, nekje pa je že vse obrano. Zelo pomembno vlogo so letos imele lege, saj je bilo pretoplo in preveč suho v času cvetenja.
Elizej Prinčič ima pod vasjo Šmartno nedaleč od Kozane oljčnik z 250 drevesi. Letos pričakuje nekaj več kot 1500 kilogramov pridelka. Dobra polovica oliv je že stisnjenih, drugi del pa pride na vrsto novembra. »V najboljših časih smo pobrali tudi tri tone oliv. Zadnja leta ni več tako. Enkrat nas pesti oljčna muha, drugič vročina.«
Brici prisegajo na avtohtoni sorti briška črnica in drobnica, sicer pa imajo največ belice. »Naša dolgoletna želja je domača trsnica. To bi veliko pomenilo tudi glede zaščite, saj se precej bolezni prenaša prek sadilnega materiala. Obe naši avtohtoni sorti smo razmnožili v trsnici v Veroni. Radi pa bi tudi povečali svoje površine, vendar jih v Brdih žal primanjkuje,« razlaga Prinčič in dodaja, da upa, da se ne bo ponovilo leto 1929, ki je bilo usodno ne samo za stoletne oljke, temperatura je takrat padla na 25 stopinj pod ledišče, ampak tudi za trte, smokve, lovor. Vse razen oljke si je kmalu opomoglo. Nov briški oljkarski razcvet pa se je začel šele leta 1978, ko so v briško vas Gradno prinesli prve sadike iz Toskane in so se pozneje razširile po Brdih, prekoračile Sočo in zacvetele na Vipavskem in Krasu. In tako ponovno zavzele svoj podnebni in zgodovinski prostor.
