Dan po jubilejni, 20. izvedbi ljubljanskega maratona je čas za širše zaključke, kot sta zgolj uspešna izvedba in niz rekordov. Končne uradne številke udeležencev organizatorji še niso sporočili. Glede na seštevke rezultatov pa se bo številka ustavila pod 24.000 udeleženci (23.650). Porast od leta 2014 bo okoli sedemodstoten. Maraton je preteklo deset odstotkov več maratoncev kot lani, porast maratonk je pri osmih odstotkih, a je bil lanski skok izjemen. Prvič je bilo skupaj več kot 10.000 (pol)maratoncev.
Z množičnostjo kakovost ne raste. Med slovenskimi maratonci sta edina izstopajoča zgodba Mitja Kosovelj in Neža Mravlje. Najmlajši iz trojice znamenite slovenske maratonske trojke KKK (Kosmač, Kosovelj, Kobe) je s časom 2,20:53 dosegel drugi najboljši slovenski maratonski dosežek v Ljubljani v vseh izvedbah prireditve. Najboljši časi legende Romana Kejžarja so pod mejo dveh ur in dvajsetih minut. Mravljetova je edina tekla pod mejo dveh ur in petdesetih minut (2,49:33), poškodovana. »Želja po nastopu v Riu še vedno ostaja,« pravi.
Kljub temu državna prvaka nista požela posebne pozornosti. V njuno škodo gre tudi edina večja nerodnost organizatorjev, ki so tik za črto dopustili gibanje številnim tam nepotrebnim, ki so onemogočali kakovostno delo fotoreporterjem in snemalcem nefavoriziranih medijskih hiš. Takega kaosa v cilju na velikih prireditvah, ki želijo dobiti zlato značko IAAF, ni. Razumljivo, da se tudi zaradi šibke pozornosti potencialni maratonci odločajo za druge izzive. Kar nekaj najboljših polmaratoncev (Robert Kotnik, Tina Čačilo) je omenjalo, da bodo poskusili na maratonu čez tri tedne v Valencii. Vse je odraz tega, da v Sloveniji manjka združevanja in skupne aktivne promocije najboljših.
»Ni nobenega izmed boljših afriških maratoncev na svetu, ki ne bi imel menedžerja iz Evrope,« je zatrdil Gabrijel Ambrožič, ki v Ljubljani drži pokroviteljsko roko skrbnika nad povabljenimi tekači, čeprav je eritrejski prevajalec od zmagovalca Limeniha Getachewa dobil trdno zagotovilo, da zanj skrbi le eritrejski menedžer. Resnica je verjetno eritrejsko-nizozemska naveza, saj ima Nizozemec Jos Hermans (Global sports), ki je v Ljubljano pripeljal oba zmagovalca in pobral najbogatejši nagradni sklad, pod okriljem okoli sto vrhunskih atletov. Sicer so v Ljubljano povabili maratonce iz štirih najuglednejših menedžerskih skupin, med njimi tudi italijanska (Gianni) Demadonna in (Federico) Rosa.
V Ljubljani se je odražal tudi letošnji svetovni trend. Zanimivo, da je med najhitrejšimi 500 pretečenimi maratonskimi razdaljami na svetu vseh časov z letnico 2015 doslej 26 dosežkov (Getachew je 814.), lanskih je ostalo še 56. Med maratonkami je razmerje bolj izenačeno. Tudi ta lestvica pa kaže, da so Etiopijke letos prispevale kar 17 od 31 najhitrejših tekov, zmaga Melkam Gizaw (646.) je torej v svetovnem trendu. Če so Kenijci letos izgubili primat, tudi v Ljubljani, pa imajo še vedno 303 dosežke med večnih 500.
Pregled maratona daje tudi dobro idejo, kje v slovenskem športu iskati prvake. 2405 udeležencev v tekmovalnih kategorijah osnovnih in srednjih šol je vzorčen primer za statistiko. Na ljubljanskem maratonu so se le potrdila dolgoletna opažanja glede odnosa do teka, odvisno od (šolskega) okolja. Med najuspešnejšimi osnovnimi šolami so bile v ekipni razvrstitvi z izjemo ene osnovne šole iz Ljubljane (OŠ Vič) najuspešnejše šole s podeželja ali iz manjših mest, čeprav po pravilu niti niso številčne in nimajo široke baze. Zmaga osnovnošolcev iz Stranj, iz kraja v zgornjem delu porečja Kamniške Bistrice v občini Kamnik, med poznavalci ni presenečenje, saj so v vrhu tovrstnih tekmovanj že skoraj dvajset let. Hkrati je okolica Kamnika močna v društvenih sredinah v (gorskem) teku, kolesarstvu in triatlonu. Sledijo šole iz Sevnice, Škofje Loke (OŠ Ivan Grohar), Slovenskih Konjic, Starega trga pri Ložu, Žirov, Gorij in Bovca. Tudi to so že tradicionalno močna tekaška okolja. Med srednjimi šolami so bili najuspešnejši dijaki in dijakinje iz Idrije. Torej večinoma iz manjših krajev, kjer imajo prepoznavno močno (atletsko) okolje z društvom ali več zelo aktivnih športnih klubov ter kot pika na i tudi zelo dejavne učitelje športne vzgoje. Razumljivo, da se športna aktivnost iz šol prenese z leti na starše. »Z Jezerskega nas je v nedeljo teklo 16, pa ima občina komaj 600 prebivalcev,« se je Milan Šenk z Jezerskega pohvalil z nadpovprečno zastopanostjo krajanov male občine, ki tudi slovi po nadpovprečni športni dejavnosti krajanov. Njihov odstotek skoraj za trikrat presega slovensko povprečje v Ljubljani. Jezersko je samo primer z jasno statistiko, ker so se udeleženci zlahka sami prešteli.
