Maratonski vikend rekordov: Znova je grmel ves Kongresni trg

Posebni junaki z veliko začetnico

Maraton je tisoče zgodb. Vseh vrst. Posebni junaki tokratne izvedbe so bili večni z veliko začetnico. Tisti heroji, ki so jih pretekli vseh dvajset. Kar 41 jih je bilo do prireditve. Osip še ni bil zabeležen. Velike kristalne skulpture, s katerimi so se jih organizatorji spomnili že v petek na slovesnosti na ljubljanskem gradu, so dobili vnaprej.

»Ja, kdo bi si mislil, da nas bo po dvajsetih letih res toliko. Toliko ljudi, pa čudovito vreme. Sam sem ponosen nase, da sem na drugi izvedbi pred toliko leti stisnil kljub bolezni in imam vseh dvajset udeležb,« je bil ponosen Matjaž Vrhunc, eden od večnih štiridesetih. »Moja želja je bila, da sem v cilju okoli Mitje Kosovelja. Če sem lani v ciljno ravnino pritekel z rekorderjem Bushendichem, je bila to letos opcija nemogoče. Leta le naredijo svoje,« je 77-letni Miha Horvat opisoval svoj dvajseti projekt ljubljanske polovičke. Marko Pintar je mlajši, najhitrejši maratonci niso dvakrat hitrejši: »Tokrat mi je bilo najtežje. Zagotovo. Noga me boli in na silo sem stisnil, da sem obdržal tradicijo. Vsako leto nas je več, vsako leto bolj navijajo, vsako leto je lepše. Bo še treba priti.«

Množica se še množi

Vse maratone je do včeraj pretekla le šesterica. Prvi, ki jih je zmogel vseh dvajset (čas okoli treh ur in petnajst), je bil 52-letni Milan Zupanc. »O, kakšna motivacija je bila to zame, da sem opravil tudi z dvajsetim,« je bil prvi stavek možakarja iz Mislinje, ki je takoj pristavil, da je lahko ta maraton tudi zadnji. »Ko smo začeli, nas je bilo nekaj več kot sto, vse kilometre leta 1996 smo pretekli sami. Ko sem tekel doma, sem bil pionir in vedno so me zbadali, ali nimam nobenega drugega dela. Sedaj je ob ljubljanskih ulicah ogromna množica, tečemo v reki tekačev. Neverjetno vzdušje. Množica se še množi. Dober glas se daleč širi. Ljubljana je primerljiva z maratonom na Dunaju. Tudi odnos v lokalnem okolju se je spremenil. Sedaj me podpirajo. Danes bi moral še na delo v nočno izmeno, a so sodelavci rekli, naj počivam,« se je razgovoril Korošec. Treba je vedeti, da so za njim izredno bogate izkušnje 50 pretečenih maratonov, od katerih je najhitrejši v Ljubljani pod znamko dva štirideset, kar je doslej v Ljubljani v dvajsetih ponovitvah zmoglo le nekaj več kot trideset slovenskih maratoncev. Letos le osem.

Sanjska meja za naslednike

Mitja Kosovelj je slovenski Spiridon. (2:20:53). Misija norma za Rio je bila odpisana že pred startom, čeprav so jo vsaj organizatorji posebej poudarjali, vreme pa je bilo idealno. »Nisem bil niti psihično pripravljen, da bi začel v tako hitrem ritmu za normo. Z Rusom Grigorjevom (2:17:10) sem tekel nekako do desetega kilometra, potem je bilo to zame prehitro. Prehiter začetek me je nazadnje stal tudi čas pod dva dvajset. V predelih na Rudniku in Golovcu, kjer je najbolj zahrbten del trase, so me menjave ritma dodatno izmučile. Ritmu tri minute trideset na kilometer sem sam na cesti težko sledil. Rio? Spomladi,« se je kot deseti v cilju razgovoril slovenski Kosovelj, nagrajen s 1000 evri. Dosegel je celo drugi najboljši osebni rekord slovenskih maratoncev v Ljubljani. Med zgolj enajstimi Slovenci pod časovno mejo dve trideset (Janez Mulej jo je zgrešil za dobri dve minuti) na vrhu ostaja soriška legenda Roman Kejžar z znamko 2:18:22 (1998). Sanjska meja za naslednike. Med slednjimi je najsvetlejša točka znova najhitrejši polmaratonec 23-letni Rok Puhar (1:07:40). «O maratonu še ne razmišljam,« je bil Puharjev odgovor v soju novinarskih žarometov. Za maratonce v novinarski srenji že zmanjka maratonske volje in energije. Med tekačicami se je na polovički po (kilo)metrih – po zahtevnosti je treba original deliti s tri ali štiri – okroglemu času ure in dvajset najbolj približala Mariborčanka Tina Čičilo. Za princesko maratonske četrtinke pa sta se v prestižnem obračunu v jutranji megli udarili ugledni atletinji Sonja Roman in Maruša Mišmaš.

In kje je bistvena razlika med maratonom in drugimi teki?

Primer VIP pove veliko. Predsednik Borut Pahor je razkazoval višek energije in ponosno z visoko dvignjeno slovensko zastavo (edino!) vihravo pretekel polovičko pod dvema urama. Maratonci so bolj racionalni s tistim delčkom preostanka energije, okorno gibanje jih na daleč izdaja. Bivši minister za finance Uroš Čufer je maraton zmogel pod tremi urami in pol, a ob vprašanju, ali je težji maraton ali urejanje proračuna, je s težavo stal na nogah: «Sedaj težko razmišljam. Ne vem. Sedaj samo rabim zrak.« Tik po maratonu je težko razmišljati. Vtisi in misli butnejo na svetlo malce kasneje in to je draž težkih preizkušenj.

»Le sijajnemu vzdušju ob cesti gre vsa zahvala, da sem pritekla v cilj, čeprav sem šepala. Sama sem se počutila popolnoma invalidna,« je svojo maratonsko zgodba opisovala že četrtič najhitrejša Slovenka Neža Mravlje (2:49:33). »Prvo polovico sem letala. Odtekla sem hitreje od pričakovanj. Nisem imela težav. Okoli tridesetega kilometra so se povrnile bolečine v nogi, ki me mučijo že nekaj časa. Zoprne bolečine, nepredvidljive. V glavi sem se borila sama s sabo, naj grem sploh naprej ali ne. Naj hodim, odneham. Priznam, bilo bi mi prenerodno ob toliko ljudeh ob cesti, ki nas spodbujajo in so tja prišli zaradi nas. Proti cilju je najhuje. Glava hoče, noge ne zmorejo. Vsa zahvala publiki,« se je razgovorila maratonka, fizioterapevtka po profesiji, a sama sebi pri tegobah, ki jih pozna veliko maratoncev, ne more hitro pomagati. V maraton jo vleče ne glede na tegobe, a ne zaradi 1000 evrov ali slave četrtič najhitrejše Slovenke v Ljubljani. »Tudi tokrat nisem tekla z mislijo, da bi bila najboljša Slovenka. Ne gledam na uvrstitev. Niti ne vem, katera sem v cilju. Nekateri so s pločnika govorili, da sem tretja, a kako sem lahko, če so tri temnopolte pred mano,« se je nasmehnila Kranjčanka, peta v cilju.

Osnova za sanjski projekt tek na svetovni rekord

Afriška maratonska raketa Melkam Gizaw se je ljubljanskemu ženskemu rekordu približala na 18 sekund in zato prejela lepih 22.000 evrov. Če čas Etiopijke 2:25:42 sodi na 646. mesto vseh časov, je bil prestižni projekt organizatorjev ob okrogli jubilejni izvedbi usmerjen v nov moški rekord. Za vsega šest sekund je to uspelo rojaku in sokrajanu iz bližine Adis Abebe Limenihu Getachewu (2:25:19), kar je 814. maratonski čas vseh časov. Petnajsterica afriških atletov in kar 200.000 evrov pripravljenega denarnega sklada je bila osnova za sanjski projekt tek na svetovni rekord župana Zorana Jankovića. Sijajno je kazalo do tridesetega kilometra. »Celotna skupina je bila skupaj, držali so dogovorjen ritem tri minute na kilometer. Potem je ritem začel padati. Zajec je opravljal svoje delo, a preostali mu niso sledili, čeprav so jim menedžerji na vse načine grozili. Nič ni pomagalo,« je bil kar malce razočaran vodja projekta elitne zasedbe Gabrijel Ambrožič. Čeprav so bili povabljeni maratonci iz štirih najbolj uglednih svetovnih menedžerskih agencij, se je odvil prestižni afriški obračun med Kenijci in Etiopijci. Slednji so po svoji stari taktiki le čakali, da Kenijci omagajo, potem so napadli. »Napadel sem okoli 35 kilometra. »Moral sem se kar motivirati za rekord. Zahvala vsem, ki so me spodbujali. Slovenija mi prinaša srečo,« je prevajalec prevedel besede Getachewa, bogatejšega za 25.000 evrov, medtem ko je drugi Wami dobil 14.000. Oba pod istim menedžerjem. Kenijcem je z Ruttom (10.000 evrov) ostala manjša pogača. »Porabili smo okoli 70 odstotkov predvidenega proračuna za hitre maratonce,« je Ambrožič razkril (profesionalno) stran, ki je del vseh uglednih maratonov. Ljubljanski želi pridobiti zlato značko Mednarodne zveze (IAAF Gold Label).

Konec tedna po svetu več kot 50 maratonov

Samo konec tedna je bilo po svetu več kot 50 maratonov. Udeležba več kot 3000 tujcev govori o priljubljenosti, sredi Ljubljane je bil konec tedna slišati veliko različnih jezikov. Uradno so tujci prišli iz 48 držav. »To je najlepša maratonska polovička na svetu,« je polmaraton pohvalila Italijanka Paola Mariotti. Pohvala je bila iskrena. Smisel maratona (je) nemara v najbolj življenjski obliki razložila najstarejša udeleženka Kazimira Lužnik:« Dobro se počutim, imam veselje. Hitra nisem, tečem še z veseljem in bom tekla.«