Pogovarjamo se o beguncih, ki da prihajajo »nenapovedano« in »sporadično«. Pogovarjamo se o varovanju zunanje schengenske meje in spoštovanju schengenskih pravil tudi ob pomoči vojske s policijskimi pooblastili. Pogovarjamo se o vojski, ki nadzira mejo med dvema članicama EU. Nekateri bi se pogovarjali celo o razglasitvi izrednega stanja, kot bi bila država v »veliki ali splošni nevarnosti za obstoj«. Seveda je priliv nekaj tisoč beguncev na dan velik logistični problem, sploh če je na voljo le 5300 uniformiranih policistov, a da bi bila reka beguncev »velika ali splošna nevarnost za obstoj države«, ta je malce privlečena za lase. Sedaj, ko smo prišli tako daleč – da se pogovarjamo o vsem tem – je seveda prepozno, da bi se pogovarjali o zadnjih treh letih, ko EU ni naredila nič, da bi odpravila osnovne vzroke za »nezaželeno proizvodnjo beguncev«. Kot je prepozno, da bi se začeli pogovarjati o zadnjih dveh izgubljenih desetletjih za vojsko. Potem ko se je izgubil ves tisti etični pogon z začetka devetdesetih in je prišel čas merljivih vlaganj, so bile politike polna usta tega, kako vrhunsko izurjena da bo. Vrhunsko opremljena. Premestljiva. Z dvema motoriziranima brigadama. Visoko motivirana. Takšna, da bo v ponos celotni zvezi Nato, ne le Sloveniji.
A se je zgodilo, da je od načrtovanega obsega 12.000 vojakov ostalo 7100 vojakov. A se je zgodilo, da je od obljubljenih dveh odstotkov BDP za obrambo ostalo 0,98 odstotka, od česar gre večina denarja za plače zaposlenih. Pravzaprav je ta »večina« tako velika, da za opremo vojske in vojakov ostane 0,8 odstotka celotnega obrambnega proračuna. Tako se z vojsko ne ravna, tako se vojsko spreminja v socialno ustanovo, katere edini namen je preprečevati dotok na zavod za zaposlovanje. To kadrovsko in finančno podhranjeno vojsko je sedaj državni zbor opremil s policijskimi pooblastili. Po domače: brez kakršnegakoli vložka, s preprosto pravno telovadbo, smo dobili žandarmerijo, resda z omejenim rokom trajanja, a vendarle žandarmerijo. Pri čemer bi lahko vojsko za pomoč policiji, civilni zaščiti in prostovoljcem uporabili tudi brez posega v zakon. Navsezadnje je vojska tista, ki ima med svojimi nalogami izvajanje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. In v zakonu piše: »... druge nesreče pa so tiste, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje in druge oblike množičnega nasilja«. Za levičarje bi morala zadoščati definicija, da je dogodke sprožil človek s svojo dejavnostjo, za desničarje so na voljo tudi »druge oblike množičnega nasilja«. A ne, treba je bilo poseči v zakon in v paniki vanj vnesti podroben opis nalog, ki jih vojska sme izvajati. Ker prastrah, da bo vojska zlorabila pooblastila, se vpletla v civilno sfero, okužila mirovniški duh s konca osemdesetih, kot kaže, še vedno ostaja.
A ne delajmo si utvar. Državni zbor je državi in vojski naredil slabo uslugo. Ne braniš mej pred begunci z oboroženo policijo in neoboroženo vojsko, še posebej, če nihče od beguncev ne želi ostati v Sloveniji, pač pa jo le prečkati. Kot je rekel Matevž Krivic v intervjuju za Objektiv, to, »da vlada policiji ukaže 'branite mejo', pomeni, da so jim ukazali 'povečujte trpljenje beguncev'«. In sedaj bo vojska, ki je na Kosovu in v Bosni skrbela za dobrobit tistih, za katere je bila zadolžena, in jim lajšala trpljenje po vojni, sodelovala v tem – kot je rekel Krivic – povečevanju trpljenja. Vojska na meji ni več hec. Z vojsko s policijskimi pooblastili na meji ustvarjamo vtis izrednih razmer, ne da bi jih dejansko razglasili.
Pa je bila rešitev čisto preprosta. Le ukazati bi bilo treba vojski, da v okviru svojih pooblastil in nalog na področju zaščite in reševanja pomaga pri namestitvi, oskrbi, varovanju in transportu beguncev. Tako bi vlada pokazala, da razume vlogo vojske, da vojsko spoštuje, in predvsem, da je sposobna razumno ukrepati.
