Vsi projekti zadnjih let so postavitve, narejene posebej za ta veličasten prostor, kar pomeni, da so tudi produkcijsko precej zahtevne. Zadnje štiri sezone so zaradi pomanjkanja sredstev v prostoru postavili zgolj en projekt na razstavno sezono, a si želijo vsaj dva. V vseh teh letih smo v tem prostoru videli kar nekaj likovnih presežkov, in čeprav ima vsak med nami svojega favorita, nas večina ne more mimo postavitev Matjaža Počivavška, Mirsada Begića, Ota Rimeleta, Silvana Omerzuja, Uršule Berlot, Jožeta Slaka, Petra Barišića, Mirka Bratuše, Tomislava Buntaka, Milana Eriča in Zvonka Čoha ter letos Mirka Zrinšćaka. Našteti projekti kažejo, da najbolje uspejo ravno projekti, ki intenzivno stopijo v prostor in z njim korespondirajo. V galeriji pa si želijo prenove še enega prostora, ki bi bil bolj pisan na kožo slikarskim postavitvam.
Letošnji razstavni presežek v nekdanji samostanski cerkvi je gotovo devet monumentalnih lesenih skulptur uveljavljenega hrvaškega kiparja Mirka Zrinšćaka (1953), ki jih je snoval kar tri leta. Zrinšćak je študiral slikarstvo pri znamenitem Emiliu Vedovi v Benetkah, v naslednjih letih pa si je uredil atelje pod Učko, kjer črpa motive za svoje skulpture. Z njimi je zastopal Hrvaško na 46. beneškem bienalu in jih leta 2008 nadgradil v odmevni razstavi Oblike prostora v umetniškem paviljonu v Zagrebu. Njegove značilne podolgovate, vertikalne forme so v dialogu s stebri, oboki in kapelami nekdanje samostanske cerkve dobile še nekakšna ušesa. Te odprtine nakazujejo, da gre za votle forme, ki oddajajo svojo lastno spregatev te konstruktivno zasnovane skulpture, ne glede na gravitacijske zakone.
Obisk razstavišča gledalca ne pusti hladnega: abstraktne forme spominjajo na drevesa, ki hodijo po svojih vejah in prisluškujejo prostorom in obiskovalcem. S svojo sloko naravo in tipalkami spominjajo na fluidna eterična bitja, ki so iz pragozda Učke prišla na obisk v civilizacijo, kakor aborigini v sidneyjsko opero. Meditativni pogovor, ki poteka nekje med tipanjem gladkih finiširanih površin in vtikanjem rok v odprtine ter med telesnim (proprioceptivnim) občutjem v trebuhu, je posledica tehnološko dovršenih del in njihove monumentalne narave. Zdi se, da so prišle predvsem poslušat in nekako vzpostavljat vez z naravo, s katero smo si vse bolj oddaljeni.
Čeprav avtor teži k oblikam, ki niso še nikjer obstajale, ne v zgodovini umetnosti ne v naravi, nas spomnijo na Brancusijevo delikatno podaljšano Ptico v prostoru (1927) in njen neuspešen poskus leta. Če je šlo pri Brancusiju za poroko primitivizma in industrije, pa so lahko Zrinšćakovi sublimati emocij in življenja obrat stran od industrije umetnosti k avtentični umetnosti, ki zaradi svoje originalnosti spet oddaja avro. Namesto iluzionizma je ponudil iluzijo modalitet, ki so podane tako, da so breztelesne, brez teže in obstajajo zgolj optično, kakor vizualni fenomen, kot subjektivni pojav, kakor nežna, plašna, hiperinteligentna in erotična prikazen.
