Dragičević zdaj v tožbi trdi, da je mama zlorabila njegovo zaupanje in mu neupravičeno jemala denar z njegove hranilne knjižice. To naj bi ji bilo omogočeno, ker CSD Velenje ni ravnal skrbno in od nje ni zahteval obveznih letnih poročil, iz katerih bi bile razvidne tudi finančne transakcije. V spornem obdobju od leta 1997 do 2006 je namreč oddala samo dve letni poročili.
Uroš Dragičević se je zaradi hudih poškodb glave zdravil sedem let. S trdno voljo se je postavil na noge, vendar zaradi trajnih poškodb centra za govor ne more govoriti. Radojka Gostečnik vse očitke glede denarja odločno zavrača. »Njegova nesreča me je strahovito prizadela. Takrat sem mu pomagala po vseh svojih močeh. Tako bi naredila vsaka mati. Njegove tožbe pa nikakor ne morem preboleti. Ničesar mu nisem vzela,« pravi odločno. Ali je Dragičevićev odškodninski zahtevek res upravičen, bo razsodila sodnica Zlatka Maroša Čop, ko bo pretehtala dokaze in zaslišala vse priče. Včeraj je o življenju nesrečne družine pripovedovala Dragičevićeva mlajša sestra Urška. Po njenih besedah so bili v času Uroševe rehabilitacije vsi tesno povezani med seboj. Odnosi so se ohladili, ko si je opomogel in jih ni več potreboval. »Odmaknil se je k očetu, ki živi drugje. Mama je namreč zahtevala red, kosilo ob dogovorjeni uri, pri očetu pa je imel več svobode.« Povedala je še, da v dolgih letih ni nikoli slišala, da bi se brat in mama prepirala zaradi denarja. »Kadar je potreboval denar, ga je mama dvignila z računa in mu ga izročila. Ni živel skromno. Kupoval si je oblačila priznanih znamk, najsodobnejše telefonske aparate, računalnike in gorska kolesa. Do deklet in kolegov je bil zelo radodaren. Denar je tudi posojal naokoli in kot mi je sam povedal, ga včasih ni dobil nazaj,« je še dodala Dragičevićeva sestra in dala vedeti, da bratovega razsipnega življenje kljub njegovi invalidnosti ni odobravala.
