»Sram me je, tako zelo sram! Vsi so mi obljubili, da bom na tekmi. In to v najlepšem mestu na svetu! Ne, nikoli več ne rečem 'šta je', nikoli več!« se je pridušal fantič, ki vedno poudarja navezanost na naše mesto. »A nimamo prelepe zelenice? A ne stojita dva gola gor? A nismo glavno mesto?« je že kar kričal in otročad je bila malo v zadregi. »Zoran, pomiri se. Vidiš, kaj se pa s tem fuzbalom ukvarjaš? Raje občuduj smučarko, najboljšo. Si sploh opazil, da je njen desni zavoj boljši od levega? Pa rumeno barvo ima rada! Ja, no, pa kaj, če ene tekme ne bo tukaj? Sicer lahko v peskovniku zgradiš nov stadion pa trgovino pa še kaj za tolažbo,« ga je zbodel Janez, za katerega se je začelo govoriti, da se bo preselil in bo na kakem drugem dvorišču imel novo druščino, a je raje vsem ponovil, da bi se pod njegovo komando vedelo vsaj, katero himno se vrti pred tekmo. No, Miroslav je medtem neprestano nekaj govoril na uho Karlu, grbančila sta čeli in slišati je bilo le številke »pet tisoč še zdrživa, potem bo pa treba Angelco poklicati«, sem uspel ujeti. »Zoran, nehaj se kisati. Jaz bom o vsem tem še malo razmislil, potem bom preučil zadevo in morda še koga vprašal, potem pa ti povem, kje naj bo tekma.« Šele zdaj mi je šinilo, zakaj joče Zoran in noče več niti »šta je« izustiti, pa prej s tem ni imel težav. Seveda: nogometna tekma leta in desetletja bo v Mariboru in ne v prestolnici, to ga boli, žabarčka malega! »Zame je pa fino. Če po kmečko razmišljaš, imaš vedno pravo rešitev: dedi je iz Prekmurja doma in me bo on na tekmo peljal. Če le ne bo na polju kaj treba delati…« je pripomnil Dejan. Alenka je bila (glej, čudo) na Zoranovi strani: »Jaz sem za nogomet od nekdaj. Pa za Stožice, tam rada pojem. Pa ne tiste grde pesmice kot 'ubiubištajerca', najlepša je tista 'bandjeraroooosa' – a vam jo zapojem?« Ni preveč navdušila s predlogom, Ljudmila (ljubkovalno Milči) pa je mirno pripomnila: »Ojoj, tisto brcanje žoge in kričanje! Če je božja volja, bomo zmagali – Bog nad nami vse vidi in vse ve!« Karl je diplomatsko skušal tolažiti Zorana: »Ti si v najlepšem mestu na svetu, tukaj stalno nekaj delamo – Štajerci pa so brez dela in naj imajo tisto tekmo. Ruse smo tam že premagali, zdaj še Ukrajince, da ne bo razlik in pokažemo, kako smo evropski, a ne?« Fantič vedno razmišlja nekako širše, se mi zdi. Lukec je k vsemu dodal le, da odločitev, kje bo prestolnica žoge, ni bila sprejeta z levo roko, ker se ljudje v Mariboru ne pustijo j… (grdo besedo izpuščam, mali si mora usta sprati)! Mimo je prišel lepi Borči in v rokah je imel zastavico. Našo trobojnico. Za otročad se ni zmenil. Njega povsod peljejo in vedno ima dober sedež, zato mu je vseeno. Otročad mu zavida, da je kaj.
»Si skril daljinca? Danes je Točka preloma na tretjem, ne bo nobenega fuzbala!« me je presekal glas iz kuhinje. Ne, zame bo prestolnica žoge danes in novembra v bifeju, če se bom le srečno izmuznil.
