Bohinjci so namreč modri, pošteni, preudarni in predvsem vizionarski ljudje. To, da sovražijo vse, kar diši po žabah, in da bi najraje videli, da bi jim Ljubljančani prišli tam nekam do blejsko-bohinjske meje, pustili (na bohinjski strani, se ve) nekaj evrov in odšli nazaj, jim gre odpustiti. So se pač že večkrat, oprostite grdemu izrazu, nasrali z Nebohinjci, ki so, tako pač je, za njih vsi Ljubljančani. Poglejte samo tistega wannabe (radbibil) tajkuna, ki jim je pokupil hotele in jih spravil v maloro. Hotele, ne Bohinjce. Pa tistega drugega, ki jim je zgradil lep hotel, ga pahnil na slabo banko in bi s tujim denarjem (a ne cerkvenim!) gradil gondole. Pa politične veljake, ki jim pišejo omejevalne TNP-jevske zakone. Pa posmehljivce, ki jih zbadajo zaradi izvrstne ideje o zimskih olimpijskih igrah. Pa uradnike, ki jim zapirajo železniške povezave proti sončni Primorski, in še in še bi lahko naštevali. Nič čudnega torej, če so Bohinjci sumničavi do vsega, kar že malo smrdi po močvirju. Jaz jih povsem razumem. Meni močvirje tudi smrdi.
In so vrli, pošteni, preudarni, modri in – tudi preračunljivi Bohinjci prišli na izjemno idejo, vredno butalskih o pridelavi lastne soli ali čem podobno bistroumnem. Horde bogatih, samovšečnih, samopašnih, moderno hipstersko izgledajočih filmskih ekip se rade pojajo po bohinjskem koncu. Je že tako, da jih je, Bohinjce, narava bogato obdarila z lepotami. Narava gor ali dol, lepote so bohinjske, se pravi od Bohinjcev, je logični zaključek, ki je veljake tistega konca napeljal k briljantni ideji, da bodo filmarjem filmanje evidentno dokazano njihovih lepot lepo fletno zaračunali. Ja, kaj se čudite. Dandanes ni nič zastonj, Avstrijci vam, če greste k njim na dopust, še zrak zaračunajo!
Takole so modrovali modri možje in žene Bohinja. Če pridejo k nam Ljubljančani (definicija vam je zdaj že znana, k'nede) in bi radi posneli naše lepote in s tem zaslužili, si tudi mi zaslužimo kos pogače. Recimo da jim za vsak snemalni dan zaračunamo 500 evrov. In so modrovali dalje. Zakaj bi jim zaračunali 500, če jim lahko zaračunamo tisoč evrov. In so modrovali dalje. Če se kamerman postavi na njivo, ki je v lasti Franceljna, in snema tisti lep mostiček in cerkvico sv. Janeza za njim, čigava je potem pravica do tisočaka? Franceljnova ali od občine, katere veduta mostička je evidentno last Bohinjcev? Franceljnova že ne, Francelj ni sprejel odloka o zaščiti njegove njive. Denar je naš, bohinjski. A ta dilema je bila še lahka. Ustavilo se je pri luftu. Zraku. Če pride dron z blejskega konca v bohinjski zračni prostor, niti pri nas ne pristane niti ga z naše njive ne upravljajo in snema naše, bohinjsko jezero. Ali in komu potem zaračunati jurja? Držimo pesti, da bodo Bohinjci strli tudi ta trdi oreh. Jaz, pa nisem Bohinjec, bi dronom zaračunal dvojno. Lastništvo lufta gor ali dol!
